Otrok popotnik

Otrok popotnik zbral je spomine,
zroč v obraz nezavednega dognanja,
upajoč upreti se v mrke poglede,
stopajoč v pot postajanj pomanjkanja,

pri stojnicah sneženo bele pene,
sklonjene glave ter rumenega lica,
molčeč v pozabi na izkrivljene smisle,
čutil ni hrapave roke dotika,

ki vodila ga je srcu neznano,
v tišino bitja s hrepenenjem iskano,
utrujeno dušo pot je prevzela,

da je pozabil kdaj je začeto,
potovanje kam in kdo drži ga za roko,
vedel je le, da ne želi si spomina.