Pomen v besedi

On
je bil veter -


gorje,
če sem se naslonila nanj:


padla
sem, si potolkla roke in obraz.


On
je bil veter:


rad
mi je kuštral lase,


mi
odpenjal obleko,


žvenketal
z odpadlimi listi


kakor
s cekini,


mršil
je trate, gore in oblake


in
pletel gladino vode v bele čipke,


da
me ni plašilo, kar je v globini.


To
je bil veter:


drevje
je pelo,


trava
je božala moje noge,


cvetlice
so se klanjale,


kadar
je hodil z menoj,


oblaki
so se razgrinjali,


če
sem želela, da sije sonce,


visoka
rž je drhtela kot dlaka psa,


ki
se dobrika gospodarici.


Od
vsepovsod so se oglašali


ptičji
napevi in klici.


To
je bil veter.


Kadar
je hodil z menoj,


je
še prah na cestah oživel


in
zrak je cvetel.





On
je bil veter.


Kolikokrat
sem
si potolkla roke in obraz ,


ko
sem se
naslonila nanj,


Vse
se je
zacelilo.


Svet
je bil poln
šepetov,


žarečih
oblakov
in sanj,


drhtel
je kakor
srce na pomlad.


Človek
je bil
mlad ob tem vetru.



Neža Maurer

Lepo, da si prišel, Mark ... (zdej pa tole nekam prestavi)

Alenka Nova je napisal/a:

Lepo, da si prišel, Mark ... (zdej pa tole nekam prestavi)

Evo čokoladna Alenka, se še jaz veselim s teboj

Odkar si se dotaknil skritih prsi,
Telo drhti in polno je nemira,
vsak tvoj poljub mu novo luč odstira,
vsa trepetam ko v vetru rahli trsi.

Ljubezni ti ne morem več tajiti,
Zdaj mojo dušo vsak tvoj gib boli,
Srce ob tebi venomer trpi
A neprestano mora te ljubiti.

Nikar mi svojega srca ne jemlji,
Brez tebe ne bi mogla več živeti,
Ne svetu svojih pesmi razodeti
Minila bi, ko mrtvo seme v zemlji.


Vida Taufer

William Butler Yeats
KAD BUDES STARA

Kad budes stara, seda i u snima,
Dremaces kraj ognja, citajuci polako
Ispustices knjigu, sanjati o blagom
Pogledu, kog ociju ti skrivala dubina.

Voleli su mnogi caske tvog veselja,
I ljubav im bila prava ili kriva,
Tek ti jedan covek dusu punu zelja
Ljubio, i tugu, sto ti lice skriva.

Naginjuci se tuzno k zaru svog kamina,
Sapni, kako ljubav nas je ostavila,
I sad hodi iznad planinskih visina,
Gde je posred zvezda svoje lice skrila.

Ne vem, zakaj, ne kako


je prišlo do tega,


da sem ga prijela za ramo.


Konice prstov so pod obleko


zaznale živo telo.


Kot strele, kot visoka napetost


je šlo skozme.


Kaj pa duša? Načela? Zamera?


Prezir? Smrt?


Vse je bilo v trenutku


spoznano za greh in odpuščeno.


Presvetljeno. Lestenec,


ko obrneš stikalo. Nikjer teme.


Ali tema sploh obstaja?





»Vse mi boš povedala...«


»Vse. Še tisto,


česar ni.


Boginja sem. Pravkar rojena.


Vse smem in vse zmorem.


Kar naredim, je dobro.«





Pogledal je v nebo


in šla sem po njegovem pogledu


kot po stezi do oblaka,


legla in ga povabila.


»Takoj,« je rekel.


»Samo še nekaj potokov natrgam


za šopek, da bo žuborel

z najinim dihanjem.«

Neža Maurer ♥

Sočutje v svetu Dalaj Lama



Posameznikova sreča lahko temeljito in učinkovito pripomore k izboljšanju celotne človeške družbe.

Ker vsi delimo isto potrebo po ljubezni, je moč vsakogar, v kakršnihkoli okoliščinah, sprejeti kot brata in sestro. Ne glede na drugačnost obraza, oblačil ali obnašanja, ni med nami in drugimi nikakršnih bistvenih razlik. Nespametno bi bilo poudarjati razlike v zunanjosti, kajti temeljna narava nam je vsem skupna.

Človeštvo je eno in ta mali planet je naš edini dom. Če naj ga ohranimo, mora vsak od nas izkusiti občutek splošne odgovornosti in nesebične ljubezni. Edino ta občutek lahko odpravi našo sebično naravnanost, zaradi katere zavajamo in zlorabljamo drug drugega.

Kdor ima iskreno in odprto srce, naravno občuti zaupanje vase in se zna ceniti, obenem pa zanj ni razloga, da bi do drugih čutil strah.

Verjamem, da je na vseh ravneh družbe, naj bo to družina, pleme, narod ali mednarodna skupnost, več sočutja ključ do lepšega in boljšega sveta. Ni nam treba sprejeti kakršnekoli religije ali slediti kakršnikoli ideologiji. Potrebno je le, da razvijemo svoje dobre človeške lastnosti.

Kogarkoli srečam, ga poskušam obravnavati kot starega prijatelja. To me navda z iskrenimi občutki sreče.

To je praksa sočutja.

Fantastično pomirjujoče razmišljanje..sama ne zmorem take globine, da bi vsakogar čutila kot brata, sestro, temveč le kot človeka,sebi edinega,toda z menoj v sobivanju.Tako kot tudi žival..Pustiti vsakemu to kar je, v svojem krogu intimnosti.
Da sprejmeš vse ostale, pa moraš biti čist v sebi in šele ljubezen in posluh do sebe prinese svoje zrcaljenje navzven.

Lep dan

Saj sva nekje blizu v razmišljanju ... Bomo še kakšno na to temo rekli ...

Tudi tebi lep dan

Alenka Nova je napisal/a:

Odkar si se dotaknil skritih prsi,
Telo drhti in polno je nemira,
vsak tvoj poljub mu novo luč odstira,
vsa trepetam ko v vetru rahli trsi.

Ljubezni ti ne morem več tajiti,
Zdaj mojo dušo vsak tvoj gib boli,
Srce ob tebi venomer trpi
A neprestano mora te ljubiti.

Nikar mi svojega srca ne jemlji,
Brez tebe ne bi mogla več živeti,
Ne svetu svojih pesmi razodeti
Minila bi, ko mrtvo seme v zemlji.


Vida Taufer

Lep izbor

Tristan in Izolda - Janez Menart

Ta pravljica je stara tisoč let.
Resnična je, zgodila pa se ni.
In vendar dogodi se spet in spet,
in vse, kar ni bilo, spet zaživi.
- - - - - - - - - - -

Nikoli nisva se tako združila,
kot se navadno združijo ljudje;
in vendar vsak pri sebi dobro ve,
da sva se drug za drugega rodila.

Bilo nas mnogo je, ki smo s teboj
prepletali si svoje prve sanje;
in mnogo jih bilo je pred menoj,
a pozabili nate so, ti nanje.

No, jaz spreminjam videz, bistva ne.
Zdaj ščip, zdaj zadnji krajec in zdaj mlaj,
kot mesec, ki brez konca v krogu gre,
tako brez konca hodim jaz nazaj.

In čutim, da te ljubosumje žge.
da nehote skrivaj me zase snubiš;
a če bi vprašal te: "Me ljubiš?",
bi pomolčla in mi rekla: "Ne ... "

In iz strahu, da mi ne bi odrekla,
ne vprašam in le kot otrok strmim
v izložbo, ki me vabi, in želim
razbiti tanko, hladno steno stekla.

A vem: nikdar ne bomo je zdrobili:
saj bil bi kakor plug, ki vodo orje,
kot mesec, ki ob plimi dviga morje,
a ga ne dvigne k sebi, kljub vsej sili.

Le gledam te. In drag mi je ta čas ...
Ko v tvojih čistih vodah se nazrem
podobe svoje, zopet si obraz
zastrem z oblaki in po svetu grem.

V vrvenju te pozabljam. V mesečini
pa vendar večkrat spomnim se morja
in meseca in sile, ki oba
vezala bo, dokler ju čas ne zblini.

Kadar umrem, boš v hipu začutila,
čeprav boš daleč, da sem šel s sveta:
poslednja misel v tebi bo vzbudila
vprašanje "Ljubiš?" in odgovor "Da".

Če ti pred mano boš oči zaprla
in sreča me prijatelj ter zazre
se skrbno vame: "Ti je res umrla?",
ga bom pogledal in mu rekel: "Ne".
- - - - - - - - - - - - -

To zgodbo dveh, ki sta mrtvó ljubila,
pred tisoč leti je zapel poet.
Četudi se v resnici ni zgodila,
dogaja se v resnici spet in spet.

Nuška Golobič je napisal/a:

Tristan in Izolda - Janez Menart

Ta pravljica je stara tisoč let.
Resnična je, zgodila pa se ni.
In vendar dogodi se spet in spet,
in vse, kar ni bilo, spet zaživi.
- - - - - - - - - - -

Nikoli nisva se tako združila,
kot se navadno združijo ljudje;
in vendar vsak pri sebi dobro ve,
da sva se drug za drugega rodila.

Bilo nas mnogo je, ki smo s teboj
prepletali si svoje prve sanje;
in mnogo jih bilo je pred menoj,
a pozabili nate so, ti nanje.

No, jaz spreminjam videz, bistva ne.
Zdaj ščip, zdaj zadnji krajec in zdaj mlaj,
kot mesec, ki brez konca v krogu gre,
tako brez konca hodim jaz nazaj.

In čutim, da te ljubosumje žge.
da nehote skrivaj me zase snubiš;
a če bi vprašal te: "Me ljubiš?",
bi pomolčla in mi rekla: "Ne ... "

In iz strahu, da mi ne bi odrekla,
ne vprašam in le kot otrok strmim
v izložbo, ki me vabi, in želim
razbiti tanko, hladno steno stekla.

A vem: nikdar ne bomo je zdrobili:
saj bil bi kakor plug, ki vodo orje,
kot mesec, ki ob plimi dviga morje,
a ga ne dvigne k sebi, kljub vsej sili.

Le gledam te. In drag mi je ta čas ...
Ko v tvojih čistih vodah se nazrem
podobe svoje, zopet si obraz
zastrem z oblaki in po svetu grem.

V vrvenju te pozabljam. V mesečini
pa vendar večkrat spomnim se morja
in meseca in sile, ki oba
vezala bo, dokler ju čas ne zblini.

Kadar umrem, boš v hipu začutila,
čeprav boš daleč, da sem šel s sveta:
poslednja misel v tebi bo vzbudila
vprašanje "Ljubiš?" in odgovor "Da".

Če ti pred mano boš oči zaprla
in sreča me prijatelj ter zazre
se skrbno vame: "Ti je res umrla?",
ga bom pogledal in mu rekel: "Ne".
- - - - - - - - - - - - -

To zgodbo dveh, ki sta mrtvó ljubila,
pred tisoč leti je zapel poet.
Četudi se v resnici ni zgodila,
dogaja se v resnici spet in spet.

dogaja se,res se

VLOGA SRCA V BOŽJEM STVARSTVU


Draga moja!

Moje pismo ti ne bo v olajšanje. Polno je temne strasti, jeze in očitkov. Samo zate bi utegnili biti pretežki, zato jih, razen tebi, naslavljam Bogu in svetu (kot, da bi to utegnilo kaj pomagati!). Toda vedi, da je rešitev le pri tebi. Svet in Bog sta kdovekje, ti pa si tu, in kjer si ti, sta tudi svet in Bog. Tudi ona dva sta usojena.

Kakšen je ta najin odnos?

Pridem, ko me potrebuješ, grem, ko me odrabiš, ali si preprosto premisliš. Pripoveduješ, jaz pa poslušam vse dotlej, da ti glavobol poneha. Včasih mi celo uspe spraviti te v smeh, ko so najini pogovori zaupni in nalašč nekoliko presmeli. Prijeten občutek, kajne, da je nekdo bolj trčen, kot si to dovoliš biti sama? Zato si tudi svoje skrite želje dovoliš hraniti tik pod tvojo lepo, mehko kožo, veliko bolj na površju, kot bi sicer. Bolj odkrita si sebi sprejemljivejša in zato drugim prijaznejša. Naredim prostor za žensko v tebi in prevzamem odgovornost zanjo in še vso tisto krivdo, ki je ti ne moreš nositi, a jo kljub temu imaš. To je moje darilo – tebi!

Ko pride On, ki je moški tvojega življenja, vedno najdem tehten in še dovolj prijazen izgovor, da se vama umaknem. Prijateljem, ki jih je tvoja hiša vedno polna, te privoščim; sprejemam namreč vsiljivost razvajenih otrok, ki mi ne pustijo niti za trenutek biti ti preblizu. Kot bi skriti za vrati čakali na pravi trenutek, da vdrejo in te zgrabijo, vedno znova se sprašujem, kako neki lahko tako hitro zaplenijo vso tvojo pozornost? Kot da si z njimi v nekem tihem dogovoru, jaz pa žrtev nekakšne okrutne igre.

Idealen partner sem in otrok brez napake! Perem, likam, vse pospravim za sabo. Nikomur nisem v napoto ali v breme. Nikoli ne sitnarim, ko hočeta “oči” in “mami” biti sama. Ko je potrebno, te raznežim, naredim mehko in toplo, da se mu manj upiraš, ko si te zaželi. Sem topla voda s pravo temperaturo zate! S temperaturo, ravno pravšnjo zanj.

Izmed vseh svojih prijateljev ali znancev mene najbolj pošteje. Ker mu nisem nevaren! Ve, da ne tekmujem, nasprotno, odkar sem tu, te ima več kot kdajkoli prej. Če se le malo preveč oddaljim, te spet dobi vso histerično in zmešano za vrat.

Spravljam te v red zanj, takšna je moja vloga in naloga!

Sam potrebujem le malo več kot nič in približno toliko tudi dobim. Nič zaslužka, zgolj pravico do preživetja. Da smem biti. Če vprašam za več, je že preveč; izgubim še to, kar imam - tebe! Vse in največ...


Če kaj, potem po božje častim ukradene nežnosti. In ti me pri tem ne razumeš; misliš si - le kako lahko uživa ob tem, da me neprestano boža po laseh, rokah in ramenih in me poljublja v vrat, tja v neskončnost, in se nikoli ne naveliča.... In si še misliš, kako nisem normalen. Ko se mi upaš to na glas povedati, rečeš: ... ti nisi normalen! - in se zraven nasmehneš. Kadar pa ne, me le naveličano pogledaš in odkimaš z glavo. Tedaj se jaz nasmehnem tebi.

Koliko moje nemoči je v tem! Toda moje srce se odlikuje z vztrajnostjo. Nimam časa, da bi si bivanje na Zemlji uničil s strupom, kot sta maščevalnost ali sovraštvo. Medtem ko drugi mečejo stran gore kruha, sam iz drobtinic počasi zlepim skupaj za en krajec. Zlagoma, z veliko volje in vztrajnosti to počnem, ker mi vsa maščevalnost zleze v vztrajnost, od nje pa potem živim. Brez pravega vzroka in zanalašč; tako je vsaj to videti s pogledom tistega, ki ima vsega na oretek.

Kajti nič na tem svetu ni bolj ogabnega, kot umorjena ljubezen! To je truplo, ki ga moraš prenašati s sabo, ker ti je usojeno. Razkrajanje in smrad ubite ljubezni se sčasoma zažre globoko vate, tako da te že od daleč prepoznajo in se ti izognejo. Sovra`iš to svojo mrtvo težo in odvečno breme. Vlačiš ga povsod koder hodiš in ne moreš se ga rešiti, ali zatajiti, saj ne moreš ljubezni preprosto zakopati. Drugi pa je nihče noče. Nima kam in zato ostaja pri tebi. Tvoja je.

Vsakokrat jo moraš znova ubijati, da bi nekako preživel. Dan za dnem si zanjo izmišljaš nove muke. Prekleti zombi pa noče in noče umreti. Bolj udarjaš po njej, bolj je odporna. Ob vsakem dotiku z zemljo spet vstane prerojena kot nova. Umorjena ljubezen je zvesta žival, ne da se ubiti. Hodiš naokrog in vsakogar moleduješ, da bi ti pomagal uničiti to nesnago. Spravite jo dol z mene, prosijo tvoje oči, četudi nič ne rečeš.

A če ti jo kdaj zares uspe ubiti - si mrtev!

Upam, da me nikdar ne zapusti. Jaz vem, da se ji ne bom nikdar odrekel, kar je moje, je moje!

Je to tisto, česar se bojiš? Da bi ostala sama s truplom svoje umorjene ljubezni na grbi, sem te pogruntal, kaj?!


Vem, da niti ne pomisliš, da bi mi planila okrog vratu in da ti moj dotik ne pomeni, kar tvoj meni. Skromen sem in tega od tebe niti ne pričakujem, kaj šele zahtevam. Seveda si želim, tega ne morem tajiti, vendar ne vprašam po tem. Zato mi, prosim, dovoli, de sem včasih nežen s tabo, da te lahko božam in čutim še neko drugo telo, razen svojega, v tem ogromnem, praznem prostoru. Ko bom začutil, kot sem že mnogokrat poprej, da ti je tudi moj dotik odvečen, bom odšel, kot sem še zmerom. Od daleč bom zavidal tistemu, ki mu boš pustila blizu. A to pač ni najhuje, na to se sčasoma navadiš, huda je samota.

Na vse se navadiš, le na samoto ne. Navadiš se na moža, ki te pretepa, na kričanje, poniževanje, celo na življenje v koncentracijskem taborišču... Le na samoto se ni mogoče navaditi! NIč je nič. Nimaš ga za kaj prijeti.

Zdi se, da je od vseh občutij, zavist najbolj romantična, ljubosumje pa tista nepremagljiva sila, ki ničesar ne privošči drugemu, ker sebe ne prepoznava v njem. Predvsem pa - če smo se kdaj borili, da bi imeli in pri tem drugim vzeli - smo gotovo opazili, da je vse lepo bilo le v naših glavahin v naši domišljiji, in je izpuhtelo, brž, ko smo se resnice dotaknili.

Ah, zavist je najlepša, če je živa, in najbolj živa, ko je zavistna. Sprašujem se, zakaj meni nikakor ne uspeva vrt enako lep? Zakaj prav moj pohlep uduši plamen v drugem, nakar ga pokoplje še v meni? Je moj objem tako neprodušen, da nikomur ne pusti živeti, ali pa je resnica še bolj grozna, kot ta misel? Je zavist povsem brez podlage in čisto neupravičena, ker je vse le plod naše domišljije? Se tam, kjer naj bi kaj bilo, enako nič ne dogaja?

Sila zemeljska, prav nič Nebeška, (nebesom tudi sicer ne zaupam prav preveč!) prosim stori, da Ljubezen obstoji! Čeprav morda ne zame in ne v meni.

Lepo prosim...

Ko srečam zaljubljenca, grem zato neslišno mimo. Previdno, da ne bi zmotil njunega plamena, z dihom ali celo s trepetanjem srca. Sam ne znam, a imam srce za druge. Če je že meni moje neuporabno.

Po svoje sem izreden - ni mi para! Črni Peter sem, ki nikomur ne pripada; ena sama karta, ki na koncu vedno ostane sama. Nihče ni bil narejen zame ali ustvarjen po moji podobi! Zato se zdaj grem to čudno igro z vami. Po dva in dva vas skupaj spravljam, v upanju in želji, da se mi ne bi izšli... Da bi videl, kaj mi bo ostalo. Jezim se na vas, ker ne ostajate v parih in se mi vsakokrat razbežite. Ves čas si nekaj izmišljate in mešate, mešate, menjate… da moram vsakokrat vse spet znova in od začetka. Zato nikdar nikamor ne pridem in nikdar ne izvem, kaj me na koncu čaka! Morda le onemogel bes in zmagoslavje imeti samega sebe; to, kar imam zdaj.

Tako še naprej ostajam skromen človek, ki ve, da je vsaka nežnost, ki se odlomi od tebe in pade sem k meni, le ukradena nežnost, moja skromnost pa prezir do požrešnosti in izobilja pri drugih in ne morda kaka posebna vrlina.

Tu, moj Bog, s težavo zapisujem, ker se mi v srcu mešajo gnus, žalost in sovraštvo do tega, kar jaz imenujem vloga srca v božjem Stvarstvu! Biti dober družinski prijatelj - taka je tvoja predstava o tem, kaj bi moral biti, kajne?


Jaz, ubogi revež, sem temu idealu že lep čas blizu. En lep dolg-čas!

Post Scriptum: Ne skrbi, najdražja! Še naprej bom tvoj prijatelj in ljubimec; dober prijatelj vedno stori, kar od njega pričakuješ. Dober ljubimec - ravno obratno! To ga namreč dela dobrega…

Napisal: Goran Arh, www.katedrala.si

Odšla bova spet
vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In sva spet,
kar sva bila:
Komaj še človek. Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, ko da nikamor več ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš korak.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci:
Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?


Ivan Minatti

Če hočemo biti srečni, moramo podrediti svojo voljo suverenosti univerzalne volje ter v resnici začutiti, da je to naša volja. Ko dosežemo to stanje, kjer je uravnava med končnim in neskončnim v nas dokončana, takrat postane bolečina sama po sebi vredno premoženje. Postane merilna palica, s katero izmerimo pravo vrednost našega veselja.

Najvažnejša učna ura, ki jo lahko človek pridobi iz svojega življenja, ni ta, da na tem svetu je

trpljenje, pač pa ta, da je od njega samega odvisno, kako ga bo obrnil v dobro, saj ga je mogoče spremeniti v veselje. Ta ura za nas seveda ni izgubljena – in ni človeka, ki bi si pustil odvzeti pravico do prenašanja trpljenja, kajti to je zanj pravica – biti človek. Nekoč se je žena revnega delavca z grenkobo obrnila name, ker bi naj njenega najstarejšega fanta za nekaj let poslali v hišo bogatih sorodnikov. To namero so dečku sugerirali, da bi materi olajšali trpljenje – in prav to jo je spravilo iz sebe, kajti materina teža je materina lastnina, njena neozdravljiva pravica ljubezni, in ona se ni kanila podrediti kakršnemu koli diktatu preračunljivosti. Človekova svoboda ni nikoli v tem, da je rešen težav, ampak je svoboda, da vzame trpljenje v lastno dobro, da naredi iz njega prvino lastne radosti. To pa se more zgoditi samo, če spoznamo, da naš osebni jaz nima v našem bivanju najvišjega pomena, da je v nas svetovni človek, ki je nesmrten, ki se ne boji smrti ali trpljenja, in ki zre na bolečino zgolj kot na drugo plat radosti. Ta, ki je to spoznal, ve, da je bolečina naše pravo bogastvo v naši nepopolnosti; da nas je le ona naredila velike in vredne, da vzamemo svoj prostor v popolnosti. Ta ve, da nismo berači; da moramo vse, kar je na tem svetu vrednega, plačati z trdno valuto: svojo moč, svojo modrost, svojo ljubezen; kajti v bolečini je izražena brezkončna možnost popolnosti, večnega odkrivanja radosti.; in človek, ki izgubi vse veselje v sprejemanju bolečine, se potaplja tja do najnižje globine bede in razvrednotenja. Samo v primeru, če prikličemo pomoč bolečine za lastno hvalo, postane bolečina zlo in se maščuje za žalitev, ki smo ji jo storili, in nas pahne v bedo. Kajti bolečina – vestalka, posvečena, da služi nesmrtnemu izpopolnjevanju – če jo damo na pravo mesto pred oltarjem neskončnosti, odgrne svoj temni pajčolan in odkrije vidcu svoj obraz kot razodetje vzvišene radosti.





Odlomek iz knjige »SPEVI SADHANA« ali pot k popolnosti

RABINDRANATH TAGORE

Trpljenja so posledice, ki sem jih povzročil, nesmiselno se je izogibati storjenemu. Vse je podobno preobrazbi, ko železo manjše kakovosti segrevam in ga s sunki, s "šoki", potiskam v mrzlo vodo preizkušenj in s tem pridobivam na trdnosti - prožnosti in trdoti - neomajnosti.

Marija Magdalena

Bil je mesec rožnik, ko sem Ga prvič videla. Hodil je po pšeničnem
polju, ko sem prišla mimo s svojimi služabnicami, in bil je sam.

Umerjenost Njegovega koraka je bila drugačna kakor pri drugih možeh
in takšnega gibanja telesa, kot pri Njem, doslej še nisem videla.

Ljudje ne hodijo po zemlji tako. In še zdaj ne vem, ali je hodil
hitro ali počasi.

Moje služabnice so s prstom kazale nanj in sramežljivo šepetale
druga drugi. Jaz pa sem za trenutek ustavila korak in dvignila roko, da
bi Ga pozdravila. Toda On ni obrnil svojega obličja in se ni ozrl name.
In zasovražila sem Ga. Bila sem odvrnjena vase in bilo mi je tako
hladno, kakor da bi me zametel sneg. In zadrhtela sem.

Tisto noč sem Ga videla v sanjah; pozneje so mi povedali, da sem v
spanju kričala in se premetavala po postelji.

Bil je mesec véliki srpan, ko sem Ga spet videla, skozi okno. Sedel
je v cipresini senci nasproti mojega vrta in bil je tako miren, kakor bi
bil izklesan iz kamna, podoben kipom v Antiohiji in drugih mestih
severne dežele.

Moja sužnja, Egipčanka, je prišla k meni in rekla: "Tisti človek je
spet tukaj. Sedi tam, nasproti tvojega vrta."

Zastrmela sem se vanj in moja duša je vztrepetala, ker je bil tako
lep.

Njegovo telo je bilo edinstveno, kakor da je vsak del v ljubezni
zedinjen z vsemi drugimi.

Potem sem se ogrnila z damastno haljo, zapustila hišo in Mu stopila
naproti.

Me je k Njemu pritegnila moja osamljenost ali Njegov prijetni vonj?
Je bilo to hrepenje mojih oči, ki so si želele lepote, ali Njegova
Lepota, ki je poiskala sijaj mojih oči?

Še zdaj ne vem.

Stopala sem proti Njemu v svojih nadišavljenih tančicah in zlatih
sandalih, ki mi jih je podaril rimski stotnik, da, prav v tistih
sandalih. In ko sem dospela do Njega, sem rekla: "Dobro jutro ti želim".


In On je rekel: "Dobro jutro ti želim, Mirjam."

Zazrl se je vame in Njegove kakor noč temne oči so me videle, kakor
me ni videl še noben moški. In nenadoma sem se počutila gola, in bilo me
je sram.

On pa je samo rekel: "Dobro jutro ti želim."

In potem sem Mu rekla: "Ali ne boš vstopil v moj dom?"

In On je rekel: "Ali nisem že v tvojem domu?"

Tedaj nisem poznala pravega pomena Njegovih besed, zdaj pa ga
poznam.

In sem rekla: "Ali ne boš obedoval kruha in pil vina z menoj?"

In On je rekel: "Da, Mirjam, toda ne zdaj."

Ne zdaj, ne zdaj, je rekel. In v teh dveh besedah je bilo bučanje
morja, in pesem vetra in dreves. In ko mi ju je rekel, je življenje
spregovorilo smrti.

Naj te spomnim, prijatelj, da sem bila mrtva. Bila sem ženska, ki se
je ločila od svoje duše. Živela sem daleč od tega jaza, ki ga vidiš
zdaj. Pripadala sem vsem moškim in nobenemu. Imenovali so me vlačuga in
žena obsedena s sedmimi demoni. Zasramovali so me in mi zavidali.

Ko pa so se Njegove kot zarja svetle oči potopile v moje oči, so
zatonile vse zvezde moje noči, in postala sem Mirjam, samo Mirjam, žena,
izgubljena za svet, ki ga je poznala, žena, ki se je znašla v novih
pokrajinah.


In tedaj sem Mu ponovno rekla: "Pridi v moj dom in razdeli kruh in
vino z menoj."

On pa je rekel: "Zakaj me vabiš, naj bom tvoj gost?"

In rekla sem: "Prosim te, da prideš v mojo hišo."

In vsa zemlja in vse nebo v meni sta klicala k Njemu.

Potem me je pogledal in poldan Njegovih oči me je obsijal, ko je
rekel: "Mnogo ljubimcev imaš, in vendar te samo jaz ljubim. Drugi moški v
tvoji bližini ljubijo sebe. Jaz v tebi ljubim tebe. Drugi moški vidijo v
tebi lepoto, ki se bo postarala prej kakor njihova lastna leta. Jaz pa
vidim v tebi lepoto, ki se ne bo postarala, in v jeseni tvojih dni se ta
lepota ne bo sramovala pogledati se v ogledalo, in ne bo ji neprijetno.


Jaz edini ljubim tisto, kar je v tebi nevidno."

Potem je rekel s tihim glasom: "Pojdi zdaj. Če je ta cipresa tvoja
in ne želiš, da bi sedel v njeni senci, bom odšel dalje po svoji poti."
Jaz pa sem zaklicala k Njemu in rekla: "Učenik, pridi v moj dom.
Prižgala ti bom kadilo in ti umila noge v srebrnem umivalniku. Ti si
tujec, in vendar nisi tujec. Rotim te, pridi v moj dom."

Tedaj je vstal in se ozrl name, kakor se lahko samo letni časi
ozrejo na polja, in se nasmehnil. In znova je rekel: "Vsi moški te
ljubijo zaradi sebe. Jaz te ljubim zaradi tebe."

In potem je odšel.

Toda nihče drug ni nikoli hodil kakor On. Je bil dih vetra porojen v
mojem vrtu, ki je odhajal proti vzhodu? Ali je bil to vihar, ki bo
pretresel vse do temeljev?

Nisem vedela, toda tistega dne je sončni zahod Njegovih oči ubil
zmaja v meni in postala sem žena, postala sem Mirjam, Mirjam iz Magdale.


Iz knjige Jezus, sin človekov (Khalil Gibran)

Prepoznala je pogumne
in se jim približala,
opazila zveste in se jim pridružila,
videla je zbeganost pod jezo
in jo pohitela ublažiti,
videla je ljubezen v očeh plašnih
in sprožila roko k njim,
videla je trpljenje v stisnjenih ustnicah
in jih raztegnila v smeh,
videla je nujo v nemem človeku
in spregovorila z njim,
videla je vero globoko v ženski,
ki je rekla, da je nima
in jo zanetila s svojo.
Videla je vse stvari s svojo volčjo trepalnico,
vse resnične stvari in vse ponarejene,
vse tiste, ki se odvračajo od življenja,
in one, ki se obračajo k njemu,
vse stvari, videne le skozi oči tistega,
kar tehta srce s srcem
in ne le z umom. (C. P. Estes)