Pomen v besedi

Ne zanima me s čim se preživljaš.
Hočem vedeti po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati o izpolnitvi
svojega srčnega hrepenenja.

Ne zanima me koliko si star.

Hočem vedeti, ali boš tvegal, da te bodo imeli za norega na ljubezen, sanje,
na pustolovščino, ki se ji pravi biti živ.

Ne zanima me kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno.

Hočem vedeti ali si se dotaknil središča svoje bolesti
ali so te doživetja izdajstva odprla ali pa si postal stisnjen in zaprt
iz strahu pred novim trpljenjem.

Hočem vedeti ali se znaš družiti z bolečino,
mojo ali tvojo lastno, ne da bi jo želel skriti, ubežati ali odpraviti.

Hočem vedeti, ali znaš živeti z radostjo,
mojo ali tvojo lastno;
ali znaš razposejeno plesati in dovoliti,
da te zanos preplavi do konice prstov na rokah in nogah,

ne da bi naju opominjal, da morava biti previdna, realistična,
ali da se morava zavedati omejenosti človeškega bivanja.

Ne zanima me ali je zgodba, ki jo pripoveduješ resnična.

Hočem vedeti ali si sposoben nekoga razočarati, da bi ostal zvest sebi;
ali prenesti, da si obtožen izdajstva,
ali si sposoben ohraniti zvestobo lastni duši.

Hočem vedeti, ali znaš biti zvest in torej zaupanja vreden.
Hočem vedeti, ali znaš videti lepoto,
čeprav ni vsak dan dražestna,
in ali znaš napajati svoje življenje z Božjo prisotnostjo.

Hočem vedeti ali znaš živeti z neuspehom, tvojim in mojim,
pa kljub temu stopiti na jezerski breg in zavpiti srebrnemu mesecu Very Happya!

Ne zanima me kje živiš in koliko denarja imaš.

Hočem vedeti ali si sposoben vstati po noči, polni bridkosti in brezupa,
pobit in do konca zlomljen in postoriti vse potrebno za otroke.

Ne zanima me kdo si in kako si se znašel tukaj.

Hočem vedeti ali boš stal z menoj sredi ognja,
ne da bi se umaknil.

Ne zanima me, kje ali kaj ali pri kom si se učil.

Hočem vedeti, kaj te podpira od znotraj, ko vse drugo odpade.

Hočem vedeti, ali znaš biti sam s seboj;
in ali ti resnično ugaja družba, ki si jo izbiraš v trenutkih praznine.



Povabilo, po navdihu Oriaha Gorskega sanjača,
indijanskega poglavarja, maj 1994

Hodil sem od hiše do hiše
po vaški poti in beračil,
ko se je v daljavi pokazal tvoj zlati voz,
kakor bleščeče sanje in sem se vprašal
kdo je ta kralj vseh kraljev?

Upanje mi je visoko zakipelo in mislil sem,
da je konec mojih hudih dni,
zato sem obstal in počakal na miloščino,
da jo dobim brez prošnje,
in na bogastvo, razsuto povsod naokoli v prahu.

Voz se je ustavil ob meni.
Ozrl si se name in z nasmehom prišel dol.
Začutil sem,
da je nazadnje le prišla sreča mojega življenja.

Potem si stegnil desnico
in rekel: "Kaj mi lahko daš?"

Ah, kakšna kraljevska šala je bila to,
beračiti pri beraču!

Zmedel sem se in neodločno obstal,
potlej pa iz torbe počasi vzel
najdrobnejše žitno zrne in ti ga dal.

A kako sem ostrmel,
ko sem ob koncu dneva izpraznil torbo na tla
in našel najdrobnejše zrno zlata med kupom revščine.

Bridko sem zajokal in si zaželel poguma,
da bi ti mogel dati vse, kar imam.



Tagore, Gitanjali

Odšla bova spet
vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In sva spet,
kar sva bila:
Komaj še človek. Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, ko da nikamor več ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš korak.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci:
Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?


Ivan Minatti

Ena narava se veseli druge, ena narava presega drugo, ena narava obvladuje drugo, in vse skupaj so Eno.

Sinesius ( knjiga iz kamna)

ČRV



Bojim se gob,

mogoče je v njih črv,

tako kot je bil

v regratovi solati

in še bolj nazaj

v sladici.

Kaj pa črv v srcu,

ki počasi nažira

in ti vsak dan dokazuje,

da tisto ni bila ljubezen

temveč potreba nekoga,

da mu skuhaš kosilo.


Antonija Baksa Srnel, zbirka: Pesmi poročene žene

…Vaše vsakdanje življenje je vaše
svetišče in vaša vera.
In če želite spoznati Boga, si ne belite
glave z reševanjem ugank.
Poglejte okrog sebe in videli ga boste,
kako se igra z vašimi otroki.
In poglejte v nebo; videli ga boste, kako
potuje na oblakih, kako širi roke v blisku
in sestopa v dežju.
Videli ga boste, kako se smeje v cvetju,
se nato dvigne in niha z rokami v vejevju
dreves.

(Kahlil Gibran)

Tako veliko sem se naučil od Boga,
da si ne morem več reči kristjan, hindujec,
musliman, budist ali žid.

Resnica je podelila z menoj
toliko same sebe,
da se ne morem več
poimenovati moški, ženska,
angel ali celo čista duša.

Ljubezen se je tako zelo spoprijateljila
s Hafisom,
da se je spremenila v prah
in me osvobodila vsakega koncepta
in predstave v mojem umu.

Hafis

Nimam tega, kar prosiš od mene; oprosti mi, torej,
če ne poklanjam darov, ki mi jih žalost greni.
Moja zaloga odličnih poetov resnično je borna,
toda tu nisem doma: v Rimu moj pravi je dom;
tam imam bivališče in tam mi minevajo leta,
sem en tulec samo z mano je pripotoval.
Ker je tako, nikar ne prisojaj mi slabih namenov,
ker nobeni od dveh tvojih želja ne ugodim;
ampak me sodiš misleč, da srca plemenitost mi manjka;
če bi karkoli imel, prošnje bile bi odveč.

Katul

Ko že dolgo več ne bo sledi o meni,
dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi.

Ko več ne bom smehljajev risala ti na obraz,
oživi me z ljubeznijo na potovanju skozi najin čas.

Zajemi v roke to kalno vodo reke, kjer sva včasih stala,
v njih se bo z odsevom mojim, za trenutek zadržala.

S seboj sem te vzela in v tebi sem ostala, nisi sam...
In ko grenka solza kapne ti v dlan, poišči me, poišči tam..


Nuška Golobič

Nisem na vrhu gore
in tudi pod zemljo nisem.
Ne prelivam se čez robove
in težko me je najti.

In ko je tvoja glava zakopana v pesku,
ne počivam v zavetju zime.
Zakaj prodajaci skrivnosti razlagajo stvari,
ki jih že vem?

In kdo misliš, da sem?
Ja, ti! Kaj praviš, kdo sem?

Nekoč sem letela mimo zvonikov,
zvonovi so mi odzvanjali v ušesih
in preštevala sem zlomljena srca ljudi
in zasledovala njihove solze.
Ne potapljam se v žalost,
in ne mečem bridkih kamenjev
in ne skrbi me, kdo se ozira name,
jaz nikoli ne plešem sama.

Ampak, kdo misliš, da sem?
Ja, ti! Kdo misliš, da sem?

Ali je zima tam kjer bivaš?
Poskusi me najti, če lahko.
Ko je končano, nikoli ni končano
in ko je prazno je še vedno tu.
Jaz sem v tišini odmaknjena od nevarnosti
in pozabljeni so daleč stran.

Potujem v tisto daljno sončno hišo,
vrtinčim se proti soncu,
ovijam tvojo dobroto okoli sebe
in na tej poti nisem sama.


Ampak kdo misliš, da sem?


Joan Baez

Prosim, prisluhni besedam, ki jih ne povem

Ne pusti se zavesti.
Ne dovoli, da te preslepi obraz, ki ga nosim,
kajti nosim masko. Nosim na tisoče mask,
ki se jih bojim sneti,
in nobena nisem jaz.

Pretvarjanje je veščina,
ki mi je prešla v krvi;
a ne dopusti, da te to preslepi,
za božjo voljo, naj te ne preslepi!
Dajem vtis, da sem varen,
da je zame vse sončno in mirno,
tako v meni kot okoli mene,
da sem gotov, samozavesten,
umirjen in brezbrižen,
da je nebo jasno in držim uzde trdno v rokah.
Da ne potrebujem nikogar.
Toda ne verjemi mi.

Na površini morda res nimam brazd,
ampak površina je le maska,
ki se večno spreminja in me skriva.
Pod njo ni ne elegance ne ugodja.
Pod njo je moj pravi jaz,
zbegan, prestrašen, osamljen.
Vendar to skrivam.
Zmrazi me ob pomisli,
da drugi opazijo mojo slabost in strah.
Zato se panično skrivam za masko, za delo
Moji rok,
nonšalantno, sofisticirano fasado, ki mi pomaga
pretvarjati se,
ki me varuje pred vedočim pogledom.
Ampak prav tak pogled je moja odrešitev.

Seveda, le če mu sledi sprejemanje,
če mu sledi ljubezen,
to je edino, kar me lahko osvobodi sebe
samega ?
zaporskih zidov, ki sem jih sam zgradil,
sten, ki jih s takim naporom postavljam ?
edino, kar mi bo zagotovilo to,
o čemer se sam ne morem prepričati,
da res kaj veljam?
Ampak tega ti ne povem, ne upam si? bojim se.
Bojim se, da tvojim pogledu ne bosta sledila
sprejemanje in ljubezen.
Bojim se, da me ne boš maral, da se boš smejal?
In tvoj smeh bi me ubil.

Bojim se, da sem globoko v sebi ničvreden,
da sem zanič,
da boš to videl in me zavrnil.
Tako igram svojo obupano igro pretvarjanja
in moje življenje postane v bojišče.
Ne maram te izumetničene igre,
te plitve, lažne igre.
Rad bi bil pristen, spontan, rad bi bil jaz,
toda moraš mi pomagati.
Moraš mi ponuditi roko?
čeprav je to morda zadnja,
kar navidez želim ali potrebujem.
Le ti lahko zbrišeš z mojih oči
otopelo strmenje dihajočega mrtveca?
Samo ti me lahko oživiš.

Vsakokrat, ko si prijazen, ljubezniv in spodbuden,
vsakič, ko poskusiš razumeti,
kar dejansko čutiš skrb,
na mojem srcu začnejo rasti krila?
drobna, krhka krila, pa vendar krila.
S čuječnostjo in sočutjem,
lahko vame vdihneš življenje.
Rad bi, da to veš.
Rad bi, da veš, kako pomemben si mi.
Da lahko ustvariš
pravega mene,
če se le odločiš.

Ne bo ti lahko.
Tako dolgo sem prepričan o lastni nevrednosti,
da so stene okoli mene otrdele.
Bliže, ko mi prideš
bolj slepo utegnem udariti nazaj:
to je nerazumno, da,
a ne glede na to, kaj piše o človeku v knjigah ?
jaz sem nerazumen!

Bojujem se proti isti stvari, po kateri silno hrepenim.
Ampak rekli so mi,
da je ljubezen močnejša od debelih sten
in v tem je moje upanje.
Moje edino upanje.
Prosim, poskusi porušiti te stene s čvrsto roko,
a tudi z nežno roko ? kajti otrok je zelo občutljiv.

Se morda sprašuješ kdo sem jaz?
Sem nekdo, ki ga dobro poznaš?
Vsak moški sem in vsaka ženska, ki jih srečaš.

Charles C. Finn

Um ima mnogo vprašanj in stalno išče odgovore, bitje nima vprašanj in poraja odgovore.

Vseeno je ali želite bogastvo, moč ali Boga. Mehanizem je isti: vi si to želite. Z željo pride prihodnost, s prihodnostjo zaživi um v živopisnem hrepenenju. Sedanja realnost je žrtvovana na račun obetov prihodnosti. Vendar bodi pazljiv, um je zelo prebrisan: lahko si zaželiš tudi "brezželjnost"! Prav tako ni rešitev, če ubiješ vse želje - s tem boš ubil tudi sebe. Želje moraš preobraziti, postati morajo živa radovednost, poželjivost tega trenutka.

V meditaciji ne boš našel Boga. Izgubil boš svoj koncept Boga.

Svetnik znotraj sebe skriva grešnika, s katerim se bori. Modrec je celovit, vse sprejema.

Ko si brez želja, pride k tebi vsa realnost.

Odrekanje je usmerjeno proti življenju in je nepotrebno. Vse je darilo, odrekanje je zanikanje darila. Zakaj se ne odrečete ega ali uma?

Meditacija je pogumno dejanje; uničen mora biti stanovalec hiše, ti sam. Dokler nisi pripravljen umreti, nisi pripravljen za meditacijo.

Ne urejajte sveta okoli sebe, uredite sebe. Brez vas je vse mogoče. Z vami je vse nemogoče. Vi ste problem.

Ne iščite tišine zunaj sebe, ustvarite jo znotraj.

Ura je popolna podoba človeškega uma: nikoli ni tukaj in sedaj.

Ego mora priti do svojega vrhunca, da bi ga lahko odvrgel.

Neznanje je lahko modrost ali pa odsotnost znanja. Revščina je lahko odločitev ali pa samo odsotnost bogastva.

Ego lahko odvržeš, šele ko ti postane neznosno breme.

Sanje dosežejo vrhunec, ko so najbolj resnične.

Smo v zaporu, a vrata so odprta.

Reka hkrati izvira in hkrati se izliva.

Ego odpade sam, kdo ga naj sicer odvrže?

Ljubezen je najlažji način, da odvržeš ego.

Svetnik je človek, ki ima veliko razumevanja, grešnik je človek, ki ima malo razumevanja. Nihče ne more delovati iznad svojega dojemanja.

Slediš lahko Mojstra ali pa svojo zavest. Rezultat bo isti.

Kdor kontrolira svoje obnašanje, zajezuje svojo spontanost. Resnobnost je znak bolezni. Smeh je znak normalnosti.

Ti si zavest. Zavesti ne moreš povzročiti. Lahko jo dovoliš.

Živite lahko kot val ali kot ocean.

Najdite trenutek, ko niste. Takrat boste prvič obstajali.

Razsvetljena oseba je v bistvu odsotnost.

Ko jaz

napihne

do neba se

in še čez.

takrat me

pahneš

v praznino

letim in strah

me je

a tam

lahko

kričim

in v objemu

tvojem

umirim

v ljubezni

večni

prenovim

nazaj na

zemljo

se spustim

z darilom

tvojim

zaživim

(Ines K.)

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

PESEM

Pravim ti, brat: bodi močan,
delaj in te ne morejo uničiti,
delaj in stremi za tem: uresničiti
jasno resnico najglobljih spoznanj.

Poslušaj svoj glas iz velikih sanj,
a se na daj od njih omrtvičiti,
bodi gorak, ne kakor mrliči ti,
ki je njih stas steklen in hladan.

In če je treba, prelij svojo kri,
Naj prešumi življenja bregove,
Da bo rodila kipeče ljudi,
Ki bodo strgali tesne okove
Raz sebe, porušili ozke zidove,
V krajino našo prinesli luči.
(Srečko Kosovel)