Izgubljeno upanje

Lakota... s snegom zametane poti,
zaledenele reke upanja v naših srcih,
vrnitev k ostankom porušenega doma
in življenju v ruševinah,
ki jih je potrebno ponovno oživiti,
da si lahko človek potrebuješ pogum.

Na ta trenutek sem čakal trideset let.

Človek, domoljubje... izdajstvo, prijateljstvo,
demokracija, anarhija, teror,
bratje, sestre... sovraštvo, ljubezen,
in na koncu vsega... en sam bog in en sam satan.

Na ta trenutek sem čakal trideset let.

Ob šanku pivo, kozarček žganega,
v podzavesti rdeča kri,
ki se izliva iz ran naše črne preteklosti...
Na hrbtu našem upogljivem jaha
še večji vrag kot smo mi sami.

Na ta trenutek sem čakal trideset let.

Izgubljeno dostojanstvo... beseda strašna,
izgubljene perspektive... tema v nas.
Samotno življenje v spremstvu luči,
upanje v vase, in prihajajoče čase,
ki ne prinašajo nič dobrega.

Na ta trenutek sem čakal trideset let.