X. SAMOGOVOR

X. SAMOGOVOR

kje si spet?
S svojimi pšeničnimi
lasmi zakopana
v sveže položene trave?
Ujela sem te v solzno dlan,
da te umijem v
nedokončanem sonetu.
V mojem razpokanem pogledu
me tvoja rožnata lica
tako fluorescentno bolijo.
Presušene korake
ustavljam ob tvojem peskovniku.
Da bi še enkrat ujela
najin zlato zeleni smeh,
da bi še enkrat pletla
rumeno bele venčke.
Da bi še enkrat
bila samo jaz.

Kje si spet?!

V poezijo ujeti samoklepet. Skozi vse te plasti najdemo drobec in to smo mi.