II. SAMOGOVOR

SAMOGOVOR II

Povej mi!

Kdaj sva nazadnje takole sedeli?

Ko si sedla na moje spodvite noge

in svoje svetle pšenične lase

naslonila na mojo ramo?

Z majhnimi prstki si skrivala

obtolčena kolena

in lica, umazana od solz.

Kdaj si nazadnje prinesla

k meni veliko keramično skodelo,

polno mleka

in nadrobljenega kruha?

Kdaj si me nazadnje spomnila

na sosedovega psa,

ki je pazil na moje stopinje?

Kdaj si nazadnje postavila

sliko stare mame pred moje oči?

Povej mi!

Kdaj si ostarela skupaj z mano?

Všeč mi je lahkotno opisovanje ne ravno najlažjih zadev, ki jih bibavica časa briše, a sledi ostajajo zahvaljujoč skrbnosti Poetese, da minevanja vtke v večnost spomina.