VI. SAMOGOVOR

VI. SAMOGOVOR

Nekje za mano si ostala,
ujeta v osemdeseta,
na Montmartru z beležnico v roki,
z napol napisano pesmijo.
V Café Sarah Bernhardt,
pregrešno dragi kavarni,
srebaš že nevemkatero kavo
in se hvaležno nasmihaš
temnemu natakarju.
Ostajaš v Parizu,
vsa mlada,
ujeta v mogočne odseve Sene
in v hladne labirinte Louvra,
z vonjem po provansalski sivki
in z mojim nasmehom.

V nasmehu nekega dne je črto potegnila.
Pogledala nazaj; se kaj je naučila.
Ali pa samo tisti davni hip bo uročila,
se nasmehnila narahlo in v nov dan stopila.

Z veseljem berem, komaj čakam nadaljevanje.

Miroslav Tičar je napisal/a:

V nasmehu nekega dne je črto potegnila.
Pogledala nazaj; se kaj je naučila.
Ali pa samo tisti davni hip bo uročila,
se nasmehnila narahlo in v nov dan stopila.

Z veseljem berem, komaj čakam nadaljevanje.

Hvala . Za nadaljevanje se malo vračam nazaj, potem pa spet naprej.