STAREGA PREDPRAŽNIKA TOŽBA 8kar tako)

STAREGA PREDPRAŽNIKA TOŽBA (kar tako)

Zjutraj mlekar name mleko odloži,
raznašalec name vrže časopis,
ki nemarno ponesnažijo ga psi,
da pusti mi črn grd odtis.

In potem še mačka pritepena
zaznamuje name svoj obstoj,
žalostno vzdihujem za napisom,
ki me včasih je krasil: "TA DOM JE MOJ".

Mesece in leta že žalujem
na tem mestu, vsem na razpolago;
včeraj pa sem slišal skozi vrata,
da sem tu pred vrati le za zgago.

A kot vem, me bodo še imeli.
Kam bi sicer blatne čevlje dali?
Notri v hiši je vse medicinsko čisto
in ne bodo menda tam svinjali!

Taka, bratci, je usoda moja,
name lepi se umazanija;
ko odslužim, šel bom na smetišče
in končana moja bo stihija.

V tem življenju sem rodil se kot predpražnik,
Življenju sem posvetil služenju.
Vedno z radostjo pozdravim stanovalce in obiskovalce,
moj prijatelj je sosedov Reksi in muca Miki,
kadar zlekne se na moj kosmati hrbet, mi pri srcu je toplo.
Včasih opazujem oblake, ki po nebu plujejo,
cvetlice na dohodu,
vrabce na sosedovi strehi,
ali pa našega Tinčeta, ki skače ristanc na dvorišču.
Tinče ponavadi ob sobotah z mene strese prah in smeti,
tako, da sijoč spet služim svojemu namenu.
Tudi žalosten sem včasih.
Prejšnji teden so prišli ljudje v kombinizonih
in odpeljali staro mamo.
Ni je bilo več nazaj.
Vem, da bo nekoč šel v pokoj
pa me to ne skrbi.
Verjetno bom na smetišču spoznal nove prijatelje
in preživel ostanek v žuriranju.
Prav lepo je biti predpražnik.