V vrt je življenja zataval nekdo,
ki nosil v rokah semen je več sto.
Se tam je ustavil in malo postal,
pogledal okoli, mu dih je zastal.
Pa kmalu spoznal je, da se mu mudi,
iz vrta korakoma ven odhiti
in v vsej naglici tej opazil le ni,
da seme je izgubil - tam sámo leži.
Vzklilo je seme in zraslo v drevo,
so veje mu močne, listjé prav tako,
mogočno stoji tam, lepo vrt krasi
in s krošnje se tudi ptic petje glasi.
Pomladi že dvanajst minilo je, glej,
drevo je res lepše kot kdajkoli prej.
Ni več samo listje, zdaj tudi cveti,
kaj kmalu bo čas, ko sad prvi rodi.
In res! Že ducat je sadov tam v vejáh!
In daleč okrog, v sveta mejah
so slišali zanj, za najlepše drevo,
njegove sadove - zdaj vsi tja teko.
se nadaljuje...
(Mirjani)
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
