Dež ga neusmiljeno biča.
Jalovo in ostarelo,
ječi v mokrem vetru.
Skrivenčeno pod težo let.
Osamljen in pozabljen,
čaka zadnjo zimo.
Hudo mu je.
Solze spominov
v kaplje dežja ujete,
po vejah polzijo.
Nikogar ni, da bi jih ujel,
padajo na tla,
poniknejo v pozabo.
Nekoč mogočno in košato...