Dani Bedrač - Na drugi strani

NA DRUGI STRANI (po istoimenskem diskografskem prvencu skupine Aletheia):
Žalec : Glasbeno literarno društvo Aletheia, 2008



Mož, ki je spisal tole rahlo nenavadno knjigo, je bil rojen v malem mestecu Celju v takratni Jugoslaviji. Obstaja legenda o njegovem rojstvu, v kateri njegova mati zatrjuje, da se pravzaprav sploh ni hotel roditi; kmalu po rojstvu pa je tudi striktno odklanjal dojenje in sploh mleko v kakršnikoli obliki, zato pa je nenehno prosil za pivo. V osnovni šoli je bil izredno bister, vendar šola ni bila tisto, kar si je takrat v resnici želel. Začel je kaditi travo, cigarete in čisti opij ter zlorabljati alkohol in nekatere druge droge. Prav kmalu si je omislil tudi nekaj žensk in si takoj po prvih spolnih izkušnjah kupil električno kitaro (Fender Jazz Bass). Nato je začel brezbrižno pisati poezijo in glasbo, proglasil pa se je tudi za mojstra alternativnih umetnosti. Sčasoma si je kupil celo nekaj sodobnih elektronskih inštrumentov in računalnikov ter začel snemati svoje glasbeno-poetične stvaritve. V istem času je začel tudi slikati zelo čudna platna: v glavnem je upodabljal v neznanem in nedoumljivem trpljenju spačene obraze ...

Za pokušino:

Balada
Dani Bedrač


Spala si
pod kapilarami mojih vek
in živali so dihale.

Molčala si
v pesku mojega srca
in oblaki so jokali.

Bila si
v meni, kakor še nikoli
in angeli te niso kaznovali.

Sanjala si
o kapljah na mojem rezilu
in rime te niso dosegle.

Zbudila si se
s pojočo vodo v očeh,
z izpranim prodom na ustnicah
in z vročimi prsti
v nežnem, izvotljenem telesu!

Kikirikanje jutranje smrti
pa je vendarle prišlo prepozno,
da bi te še lahko vznemirilo.

Sanje o deklici

Dani Bedrač



V sanjah me obiskuje deklica,
ki jo je strah zapisati vse tisto,
česar ne bo nikoli izvedela.

Pod svojimi prhutajočimi trepalnicami
skriva vlažne in pronicljive poglede,
pod nemirnim lasiščem
pa svoja koničasta ušesa,
s katerimi se ob večerih
(kot mlada, razvajena psica)
vročično drgne
ob sivolasa mnenja
vsakdanjih ljudi.

Ima dolge, koščene in lepljive prste,
s katerimi vsako noč boža in nadleguje
hripav in otožen lunin obraz.

Kadar spi,
se v njenem mednožju
zbudijo globoki črni tolmuni,
v katerih pa ni ničesar.

Le okoren bel labod
s svojim mesnatim jezikom
plaho nagovarja in oblizuje
njihovo krvavo, utripajoče ostenje.