Odklenjena preteklost Maye (1.del)

Odklenjena preteklost Maye...

Spomini... Recesivna oblika zavedanja pronica skozi izčrpan um... Skriti spomini, zaklenjeni v esenci bita... Končno odkriti, izkopani iz prahu časa...

Maya se preznojena zbudi iz živih sanj. Spomini zatrtega otroštva privrejo na površje. Sredi gozda na mahovnatem ležišču, zavarovana z vseh strani z živim zidom drevja. Drevesa nežno šepetajo, pogovarjajo se drug z drugim v lahnem nočnem vetriču. Opazujejo let nočnih ptic, njihova oglašanja, svarilne krike, paritvene plese... Maya pa oznojena začudeno pogledava naokoli, kakor ne bi vedela kje točno je...

V sanjah je bila spet otrok...

...Razigrano je tekla po cestah, poteh vasice, kjer je živela s krušnimi starši. Nikoli se ni dobro počutila doma, v družbi starejših, v družbi "očeta" in"matere". Bila sta dobra starša, kolikor sta le lahko bila. Imela sta svoje napake, trdo vzgojo s trdo roko, ki je prevečkrat romala na zadnjo plat Maye, že zaradi prevelike razigranosti, smeha, sreče... Pa vendar je tisti dan bil poseben, kajti skrival se je vpodzavesti. Odkrila ga je šele danes, v sanjah...

Tekla je po cestah z nasmehom na obrazu. Lahko si je privoščila smeh in razigranost, saj je bila že nekaj kilometrov iz "rodne" vasi. Nista ji mogla do živega tukaj, med drevesi, naravo. Tukaj je bila svobodna. Preveval jo je čisto poseben, unikaten občutek. Tekla je in tekla, zdelo se ji je, kot da teče že ure. na koncu je upehana obstala pred gozdičkom. Sprehodila se je med drevesi, omamno zelenimi. Zajela je poletni zrak globoko v pljuča in se umirila. Prišla je do jase, kjer so drevesa obkrožala mehko, svileno travo, visoko nekje do gležnjev. Sezula si je čevlje in boso nogo potopila v svežino zelenih travnih bilk, ki so nežno odsevale popoldansko svetlobo sonca. V daljavi, a ne tako daleč, je slišala žuborenje potoka in odpravila se je v njegovi smeri, da si poteši žejo.

Odkril se ji je rahlo zakrit gozd, z delno prepletenimi krošnjami in uživala je v hladu njegove sence, v vlažnem zraku, ki je negibno stal. Zamislila se je in ustavila. Zdelo se ji je, da je sam zrak starejši od nje, poln spominov in modrosti. Niti mala sapica ni zmotila njegovega miru. Zdelo se ji je, da je vstopila v svet prazgodovine. V svet, ki še ni videl človeka, saj je človek na tem planetu šele "sekundo" glede na starost Zemlje.
Opazovala je svetlo mračnost gozda. Svetlo, ker je svetloba pronicala skozi krošnje v snopih, curkih, ki so padali na podrast. Ples svetlobe in senc jo je tako prevzel, da je kakor okamenela stala in zatopljeno gledala. Pozabila je na svet okoli sebe in se preprosto zlila s svojo okolico v gozdu. Postala je del njega, z njim dihala in čutila. Razumela je ljubezen do vsega živega, žalost in hkrati veselje ob smrti drevesa, ki je obenem tudi hrana in prst za rast novih...

Prevzelo jo je čisto drugačno razmišljanje, kakor ga je bila vajena od doma. Umirjenost ji je po valih preplavljala telo. Z vsakim valom se ji je koža na rokah in hrbtu naježila, a občutek je bil skrajno prijeten. Predajala se je sunkom, ki so kakor morje butali v njeno telo. Njena miselnost se je obarvala zeleno. Ni se ji več mudilo, srečo in radost je videla v drobnih stvareh, v rasti trave, dreves, v petju ptic, v igri svetlobnih curkov skozi krošnje, v igri življenja v tem prečudovitem gozdu.

Po dolgem času je spet odprla oči. Zavedela se je da stoji ob potoku in okuša njegovo bistro, hladno vodo v ustih. Od presenečenja se je skoraj sesedla. Poskušala je zbežati nazaj do jase, a ni zmogla. Noge je niso ubogale, bile so kot vkovane v zemljo. Pogledala je dol proti stopalom in videla, da ima namesto prstov na nogi nekakšne korenine, ki so se zarite v zemljo rahlo peristaltično gibale. Prevzel jo je takšen strah, da je začela cepetati. Korenine so zlezle iz zemlje in se spremenile nazaj v prste. Hotela je zbežati, a jo je ustavil glas. Glas, ki je bil tako domač, znan, a vseneo glas, ki ga še nikoli ni slišala v življenju.

"Maya, ne boj se. Ostani še malo tukaj. Pogovoriti se morava." Je izzvenel glas za njenim hrbtom.

Počasi se je obrnila, da bi videla osebo, ki ji govori. A čakalo jo je le drevje, grmovje, podrast in stalen vlažen in težek zrak. Malce na desni strani, ob nekakšni naravni potki je ležalo podrto drevo z napol izruvanimi koreninami, rahlo sprhnelim deblom na eni strani in eno zeleno vejo na drugi. Že je pomislila, da se ji meša, da sliši glasove v svoji glavi, ko je na deblu podrtega drevesa zagledala grčo, ki se je odprla, v njej pa je zasijalo oko. Svetlo zeleni sij je seval iz očesa, ki ni imelo zenice, le neskončno globino, v kateri se je skrivala preteklost in modrost. Otrpnila je, malo počakala in spregovorila:
"Kdo si? Kako je to možno? Najbrž le sanjam!"

"Ne sanjaš", je spregovorilo deblo. "Čakal sem te dolgo... Predolgo... Mislil sem, da te sploh ne bom videl za časa svojega življenja"
"Kaj... Čakal si name?" je začudeno vzkliknila Maya.

"Glej, vem da bo težko razumeti, vendar sem jaz tvoj oče, ki ga nikoli nisi poznala..."
Vse je bilo tiho, Maya je le začudeno zrla v njegove oči. Oči... Kajti odprlo se je še drugo oko, malo vstran od prvega. Z mahom porasla usta pa so se komaj vidno odpirala, ko je govoril...
"Jaz sem prvi in zadnji od dreves čuvajev, ki so hodila po gozdovih tega sveta. Tole je moje zadnje poletje. Čutim, da se bom vrnil nazaj v zemljo, od koder sem prišel. Vendar me Gaya ni spustila, dokler nisem videl tebe, hčerka moja... Sad moje ljubezni s tvojo materjo, Gloomirro. Bila je Vilinka, najlepša med vsemi, z takšno ljubeznijo do nas, dreves, da nam je vlila svojo življenjsko energijo, da smo začeli govoriti, da smo lahko shodili. Med nama se je razvila ljubezen, ki je bila globoka. Videl sem jo umreti, ker se je odpovedala svoji neumrljivosti zaradi nas, zaradi mene in tebe... Zapustila je fizično telo in odšla v energijski svet. Sedaj je drugačna, imenuje se... GAYA... Rad bi, da bi jo videla v njenem siju, v njeni lepoti, poslušala njene besede in razumela nje modrosti..."

Maya je zajokala in se sesedla...
(se nadaljuje)