HIŠA

Se spomniš mravelj in smrečja
Ko sva med davnimi debli
Sestavljala najin dom

Kdaj je arhitekt vstopil med naju
In razgrnil čez najine sanje
Načrte, tlorise, ploščine


Želela sem si hišo z dušo
Želela sem si bivanja
In ne prostorov


A ti zidaš velbane sobane
Na hrastovo lubje ometene
Jaz pa sem želela kavč za tihe misli


Zidaš plesno dvorano
Z intarzijami na stropu
Jaz pa sem želela star gramofon


Zidaš spalnico zase, zame
Za goste – jaz pa sem želela
Prepotene rjuhe


Zidaš atrij in teraso
Stopnišče s stebri, atelje
In vinsko klet


Jaz pa sem želela
Verando s staro gugalnico
Ki se zna pogovarjati
Želela sem garažo
Za karavan in otroška kolesa
In z apnom pobeljeno shrambo
Za marmelade in kompote


Marmor imam in norveški parket
Okna z neprebojnimi stekli
Kritino, ki bo vzdržala tisoč let
Bazen z azurno modrino
Solarij in savno
Pisarno in kabinet


Hodila sem od ene sobe do druge
In nisem našla
Ne tebe ne sebe
Čeprav imava na strehi
Kupolo s teleskopom

Pesem v kateri se lahko najde vsaka ženska, nenazadnje tudi moški ... Čas, ki nas odnese nezavedno stran od bistva, se dotakne vsakega in za trenutek misel zagreni, pa spet odhitimo v hitenje? Bitko za nečim? Se kdaj ustavimo? Še sama ne vem ... najbrž je preveč utrujenosti za ustaviti se in objeti.

Toplo dobrodošla med nami Kerstin

Zelo dobra pesem!

Lp, Jože (Joakim)

Iščem te po duši svoje biti,
S teleskopom se potapljam
v vesolje samote,
Ti pa gradiš gradove
V oblakih, svetle...

Iščem te v ljubezni,
V dotiku nežnosti,
Sapi vroči na vratu,
Ti pa v pisarni,
Na masivni hrastovi mizi
Urejaš kupe... papirja...

Poklon

Hvala vsem!