Aleksandra Kocmut - Kerstin: Zaskorjena

Piše: Zoran Pevec

NAJPREJ PA NIČ …

Aleksandra Kocmut
Zaskorjena
Zavod za razvijanje ustvarjalnosti, Velike Lašče, 2009

Tako kot umetnost nosi tudi kritika v sebi neko perspektivo. Brez umetnosti je predmet le kos narave, piše Wittgenstein, brez knjige je recenzija kos teoretičnega aparata, brez poezije je svet prazen kos vesolja. Zato je poetično nujno, zato bistveno definira način našega bivanja. Tu imamo na razpolago knjigo Zaskorjena, pesnice Aleksandre Kocmut in že takoj na začetku nekoliko prepadeni zastanemo – za naslovom nas namreč pričaka napotilo »Zate, mama – luč mojih poti«. Vse lepo in prav, a ko bralec zagleda tak napis, nehote pomisli: vse te pesmi so za mamo, koliko jih bo ostalo zame, torej za morebitnega bralnega. Kako jih ta lahko ponotranji, če niso namenjene njemu ... Kaj od vsega lahko »vzame«, če sploh kaj, s čim naj se identificira, če je vse namenjeno zgolj nekomu drugemu …

No, bodimo pogumni in si dovolimo misliti, da so pesmi napisane tudi za druge, za vse, ki z veseljem berejo poezijo. Najprej nas pozitivno preseneti, da se je pesmi s spremno besedo lotila ena najbolj uglednih literarnih teoretičark pri nas Helga Glušič. To utegne pomeniti, da so pesmi dovolj kredibilne za vedoželjnega poetično naravnanega bralca. Na tem mestu moramo zapustiti spremno besedo in se lotiti besedila s svojim pogledom nanj.

Pesniška zbirka je razdeljena v sedem miselnih sklopov, v njih pa so pesmi, ki so za relativno začetnico v poetičnih vodah tako na miselni kot na oblikovni ravni zelo uspešno »izdelane«. Kaj to pomeni? Metaforika in podobje sta postavljena na pravih mestih, obenem pa še dovolj posebna, da ponujata dober nastavek za poetično, v okviru tematike, ki jo pesmi obravnavajo. Omenimo jih le nekaj – »Položila sem razbito / Samo sebe / V lepko maternico / Žalosti«; »V ustih imam prepovedan jok / V očeh imam pesek«; »Telo sem svoje / Stegnila od rok – / od svojih rok / Na prsih tvojih kamnov.«; »V cementno rjuho se / Zažrem kot kisla rja« idr. Tematika je velikokrat ljubezenska, a zapisana na nov, drugačen način, včasih tudi ironičen (»In me potem ravnaš / Vso najtemnejšo uro / Do svita«) in kdaj z erotičnim nabojem (»Vstopaš vame z vseh / Koncev in začetkov«), ki se ponekod približa slovstveni folkloristiki tipa Klinček lesnikov (»Zakaj me nisi kar tam / mene sirotico / Nesojeno ljubico / Pod posušeno dobrotico / kar tam kar tam bam bam ! / Zakaj si me raje v rjuhah …). »Jaz«, lirski subjekt, je kdaj polno zavedajoč samega sebe, je sam s sabo pesem in kdaj drugič, ob spoznanju vsega hudega na tem svetu, tudi »ne poje več«. Odsev sebe nahaja v drugem, ta pa je včasih ljubeči, včasih pa tudi uničujoči nasprotnik, ki »ne zna prebuditi« življenja v njej. »Mala majcena« išče v svojem mikrokozmusu identiteto z velikim svetom in to ponavlja z refrensko naslovno sintagmo. Kadar pesnica ne doseže drugih ljudi, zna živeti v sebi, tam je morda še najbolj zares polna življenja. Zanimiva je totalna miselnost, ko pesnica doseže notranjo svobodo v skrajnosti – »norosti«, s katero prav zato, da bi se osvobodila okov sveta, zleze celo v »prisilni jopič«. Človek je morda tukaj in sedaj »zaskorjen«, je varno shranjen ali skrit za lupino, ograjo, a prav v tem vztraja. Sam svoj ve in se zaveda, kdo in kaj je. Iz pesmi veje tudi lahkotnost bivanja, pesnice ne pretrese vsaka napaka sveta, nekako sprijaznjeno se ozira naokoli in zapiše »Sodo leto je / kaj hočeva«, ob tem pa ji je jasno, da je čas zmagovalec tubivanja (»In čas bo tekel / Brisal tebe / Brisal mene«). V pesmi Telegram spregovori tudi o dobrem in zlem, o »Bogu in hudiču«, o »Zdravilu in strupu«, skratka, tudi v še tako idealnem svetu ni nič popolnega, pa tudi dokončnega ne. Eno se prepleta z drugim, včasih je človek bolj zadovoljen, včasih manj, včasih se rodi, včasih umre in na koncu Telegrama-Življenja piše »Stop«. Da pesnica pozna tudi na psihoanalitično polje, ugotovimo v ciklu pesmi Triptih o duši, kjer se poigrava s freudovskim jaz (zavest), ono (gon) in nadjaz (ponotranjene družbene norme) ter med drugim zapiše »Vaša duša, vaš obraz, / Vaš id in ego, / To sem jaz.« Nekoliko svetobolja je začutiti v tretji pesmi iz tega cikla (»Jaz letim, letim / Težkih kril / Prek ničevosti sveta / In vsakdana«), a nič ne de, saj v zbirki prevladujejo pesmi, ki so polnokrvno žive na tem svetu, ki se nič kaj patetično ne ozirajo ne po ljubezni, ne po Drugem, ne po tem, kdaj tudi krutem svetu; obenem pa se zaveda izgubljenega otroštva, na primer v pesmi Prej in pozneje.

Kot ugotavlja že piska spremne besede, zajema avtorica snov in tematiko tudi iz pravljičnega (»Trnjulčičin prst«) in mitskega sveta (rusalka, valkira). S parafrazo Cankarjevega Kostanja posebne vrste lahko omenimo »Polje posebne vrste«, kjer črpa ljubezen moč tako iz smrti kot tudi iz trpljenja; nekoliko jenkovsko pa utegnejo zveneti verzi »Gnijoči nageljni porumeneli / In sveča, ki že bolj brli kot sije, / In vzorci miselni okosteneli / Pogrebci ob pokopu poezije / So, nedomiselni in oveneli. / Sediš – in dež vso noč šumi in lije.«

Če se nam na trenutke zazdi, da je nabor besed mestoma nekoliko nesodoben, pa je zagotovo odlično izpeljana oblikovna raven pesmi, ki se v zaključku zbirke izteče celo v sonetno obliko. Ob tem je potrebno zapisati, da jezik vendarle ni okoren in je vsekakor obdarjen tudi z iskricami iz »tukaj in sedaj«. Zanimivi so nekakšni medklici ali opombe v nekaterih pesmih, kot recimo »«kako lepo si razbita« ali »najin bi bil tak« (»odsev fantiča«) pa »izganjam led« idr. Dobro delujejo refreni, kot npr. »in leto je sodo« v pesmi Sodo leto, tako na zvočni kot na miselni ravni, podobno tudi igra besed »Ne hodim sveto / Po svetu« v pesmi Dobra žena ali aliteracije »Čutil / Čutov / Čutnic« in »Dražljaje / Draženja / Draží« v pesmi Čutenje; primerne so tudi rime, še posebej v sonetih (eden od njih ima celo filozofski – kartezijanski nastavek – »Jokam, torej sem«). Nekateri soneti pritegnejo pozornost predvsem oblikovno, saj imajo k običajni formi dodane štirivrstične kitice, prav posebni pa so tisti, označeni s +, ki nakazujejo celo neko vrste sonetnega venca, kjer so posamezne kitice matrika verzov prejšnjih sonetov.

Če na koncu strnemo misli, ugotovimo, da je pred nami zbirka pesmi, iz katere veje zrelost poetičnega izraza, tematsko primeren izbor, ki sodi v današnji čas in oblikovno zelo dobro izrezljano poezijo, ki poetično zapolni praznino takoj zatem, ko ni na praznem papirju zapisano nič.

Za pokušino:

TRIPTIH O DUŠI
Aleksandra Kocmut

1

Jaz letim, letim
Skozi prostor in čas,
Skozi votline večnosti,
Pritlikave od staranja.
Moja krila so široka,
Moje razsežnosti nedoganljive.
Jaz sem duša
In sem globoka.

Robni razmik mojih sanj
Je nejasen in bled.
Jaz imam
Tisoč pogledov na svet.
Po žlebovih moje čutnosti
Polzijo kaplje idovih rek.
Jaz sem stopinja
In moja dejanskost je sled.

2

Jaz sem, ker obstajam,
In obstajam, ker sem.
Jaz sem dana vsem ljudem.
Jaz sem znotraj vseh vas.
Vaš obraz je moj obraz.
Jaz sem duša otroka
In duša starca,
Duša preroka
In duša igralca,
In če je v vas dobro ali zlo –
Biti duša mi je lahkó.

Moji prsti so dolgi in tanki.
Z njimi božam vaše srce.
V spominu vam shranim vsak trenutek,
Ki pride in hkrati tudi gre.
Brez mene ne morete,
Jaz sem vam mana,
Pa naj sem z vami
Ali sama.
Vaša duša, vaš obraz,
Vaš id in ego,
To sem jaz.

3

Jaz letim, letim.
Ob žalosti se čisto nizko spustim,
Opletam in prhutam;
Odveč sem vam.
Ob sreči razbrzdano vztrepetam
In zapustim
Zemeljski svet bolečin.
Vedno se vam prilagodim.

Jaz letim, letim
Težkih kril
Prek ničevosti sveta
In vsakdana.
Kadar pa skrijem vase peruti
In se togo strkljam z neba,
Takrat sem duša
In sem prodana
S tega sveta.

» Aleksandra Kocmut - Kerstin
» Aleksandra Kocmut - Trije razlogi
» Aleksandra Kocmut, pesnica in pisateljica Mini intervju