V imenu strasti

Tistikrat je vedela,
da je zadnjič.
Odšla je v noč ,
neozirajoč.
Upojoč,
da morda ne čuti prav..
Da ni le strast minljiva,
nadomestljiva…

Za seboj pustila je
del sebe.
Nevede.
Nehote.
Odveč so besede občutenj
doživete sreče.
Ostal bo morda le v njej,
morda spomin v obeh
kod sled nedoživetega.

Morda nekoč, nekje..
Še kdaj?
In le v imenu spomina?

Z nasmehom na ustih
in ognjem v očeh
gre dalje.
Nihče ne ve.
Ostal bo v njej
kot nekaj skrenega,
nepozabljivega.

Ne bo ga iskala
niti prosila,
le vrata ostajajo priprta,
Toliko,da jo varujejo prepiha..

Morda nekoč, nekje..
Še kdaj.. ?
V imenu strasti
in ne le spomina.

Vse, tudi strasti so polarne.
Ogenj greje ali pa zažiga,
od mene je odvisno kako bo.

Ja..sami sebi smo največja ovira pri premagovanju ..vsega