Nuša Ilovar - Slike v mislih

Pesmi Nuše Ilovar so izraz resnice in najglobljega hrepenenja človeka, individuuma, ki se premalo zaveda svoje lastne enkratnosti. Zunanji svet doživlja na zelo omejen način, saj biva v telesu, ki ne dopušča svobode gibanja in govora, a se je ta dotika in grobo posega v njeno mehko sredico. Skozi poezijo skuša izraziti in izpolnjevati potrebe, za katere je v veliki meri prikrajšana. Skozi poezijo se kaže močna percepcija sveta, ki jo okroža in izpolnjuje; izrazita vizualizacija vsega doživetega in z njo pretvarjanje doživetega v emocionalne pesniške slike, ki se bralca enostavno morajo dotakniti. Tematsko je njena poezija zelo raznolik.a, kar potrjuje trditev, da svet doživlja zelo čustveno, zelo celovito, v vsej njegovi polnosti, kakršne se večina ljudi sploh ne zaveda.

Nuša nam iz svojega notranjega prostora kliče, da je življenje vredno, da je lepo, da je nikoli razvozlana skrivnost in želja po odkrivanju vedno novega. Ljubezen, prijateljstvo, rane, ki jih povzroča izguba jubljenega bitja, pa spet smeh in pomladno hrepenenje, iz katerega se znova rodi ljubezen, spoznanje, da nič ni večno, da je vse spreminjanje, prerajanje in eno samo čudovito gibanje, ki ga ponazarja s slikami nasprotij, različnimi stanji lirskega subjekta, ki vedno znova najde svoj izgubljeni jaz. Ekspresivnost izraza je pogosto nadgrajena se z zvočnostjo besede, sploh pa so najlepše miniaturne lirske slike, poskusi izraianja s figurativnimi sintagmami, ki se dotikajo njenega sveta in sveta pozornega bralca njene poezije.

Poezije, ki je preprosta, jasna v izrazu in prav zato prepričljiva in ganljiva, saj kaže mehkobo in toplino Nušinega notranjega bitja. Kaže, kako bogat, subtilen in neizčrpen je prostor, iz katerega izvira njena poezija, prostor, iz katerega živi in ustvarja, da bi sebi in nam obogatila življenje.