Nuška Golobič Malena - Hvala Ti

Naslov sporočila: Nuška Golobič Malena - Hvala Ti Pet 9 Apr 2010 - 17:03

Hvala Ti
Nuška Golobič – Malena
Glasbeno literarno društvo Aletheia, Žalec 2009

www.malena.si

Piše: Dani Bedrač

Gre za literarni prvenec (pesniško zbirko) v medmrežju že kar nekaj časa izjemno priljubljene pesnice Nuške Golobič – Malene.

O svojem prvencu pove sama, da (cit.): » To niso pesmi, / le vonj pozabljenih cvetov, / pot vase, pot domov …«

Gre torej za liriko, ki v veliki meri vre iz ženske intime (erotike, ljubezni …): pogojno bi torej njeno pisanje lahko označili celo kot erotično poezijo, a bi morda s tako označbo zaobšli presežek, ki ga njene pesmi vsebujejo. Malena namreč v svojih verzifikacijah sega in seže precej globoko v polja (ali plasti) tiste dinamike, ki (so)oblikuje in/ali pogojuje žensko osebnostno naravnanost, čutnost … Slednjo pa avtorica velikokrat ovija v svojevrstno mističnost, jo nemalokrat razgalja (ali zakriva) v bolj zamolkli svetlobi in jo skozi skrbno izbrane besede oziroma tekočo pesniško govorico ponuja bralcu v užitek in premislek. Čeprav so njene pesmi navidezno lahko berljive, še zdaleč niso nezahtevne: odpirajo kopico vprašanj o ženskosti in ženski, ujeti v takšna in drugačna občutja, razmerja ter (samo)izpraševanja, nas občasno puščajo osuple ali celo negotove in vznemirjene …, vendar nas nikoli ne pustijo povsem ravnodušnih!

Kot tistih sedmero tančic, ki nam zastirajo ( a tudi postopno odstirajo) (v)pogled v nevestino in/ali princeskino »sobano«:

»Sem hladna toplina / vate izlita / v osrčju spomina / očem sem zakrita« (iz pesmi Občutek, str.35).

Knjigo krasijo tudi domiselni in skladni s sporočilnostjo zbirke, fotografsko, pa bolj ali manj dorečeni portreti avtorice, ki so jih posneli Gregor Grešak, Robert Tudjina in Vanjo Grobljar; osupljivo v razkošno Oblikovanje (in prelom) sta delo Laure Sterle, spremna beseda v knjigi pa je izpod peresa Tatjane Malec.

Za pokušino:

Takrat se bom zbudila v tebi
Nuška Golobič

Nuška Golobič Malena - Hvala Ti Img1271361503798lg

Ne vem do kam seže mi spomin
in več ne znam zaznati globočin,
ne tebe, stoječega na vrhu te pečin.

Občutim pa, kako umirajo mi dnevi,
kako visoko bel orel se šopiri, sanje trosi,
ko v kljunu še tisto malo mene nosi.

Položil me bo k tebi, ko boš mirno spal,
stražar bo teme, nad svetlobo zmagoval,
a zadnji žarek te ljubezni, bog bo vate vtkal.