Nuša Ilovar - Strah pred samoto

Odlomek iz romana:


Prvi dan je potekal povsem mirno. Popoldne je Tanja šla k stricu Davidu v svojo hišo. Drugi dan pa je bila Tanja ravno pri koncu s kosilom in pri mizi so bili še nekateri gostje gospe Šarko, ko je pozvonilo pri vhodnih vratih. Odprla jih je Marija in vstopil je Tanjin stric. Ko ga je Tanja zagledala, je takoj vstala od mize, se opravičila prisotnim pri kosilu in hitro stopila do njega. Objel jo je in s solznimi očmi tiho dejal:
"Oprosti, ker sem prišel sem. Veš, kar naenkrat sem občutil neznansko samoto."
"Je že dobro stric," je tolažeče rekla Tanja in ga pobožala po hrbtu.
"Kdo pa je ta pijani moški? Kaj dela tu v naši hiši?" je komaj slišno, skozi zobe vprašala Martina Šarko svojega sina in le-ta ji je odgovoril:
"Saj sploh ni pijan, mama. To je Tanjin stric, ki trenutno preživlja težke čase."
"A zdaj bo pa še ta hodi sem. Kaj mene to briga, kakšne čase preživlja on, naj gre ven, ker imam pomembne goste! Pa tudi tista Erma in tisti njen tip naj več ne prihajata sem, ker ne sodita med nas, drugače bodo enkrat vsi leteli ven!" mu je zabrusila mati.
"In jaz z njimi! Saj tudi jaz ne spadam med vas, draga moja mati! Erma in Robi sta namreč tudi moja prijatelja in tebe tako nikoli ni brigalo za nikogar, razen za denar!" je glasno siknil Zoran, da so ga vsi pogledali. Odšel je od mize, ne da bi se prej opravičil ali poslovil in stopil do Tanje ter njenega strica in jima zašepetal:
"Gremo raje ven iz te hiše."
Pograbil je svojo in Tanjino jakno, ki sta viseli na obešalniku v predsobi, da sta se oblekla.
"Kam pa greš Zoran?!" je zakričala njegova mati Martina.
"Ven iz te preklete hiše! "je jezno odgovoril Zoran.
"Ti ne smeš nikamor! Ostani tukaj, ker imamo poslovne goste!" je besno ukazala Martina.
"Ljuba mati, to so tvoji gosti. Jaz z njimi nimam čisto nič in srčno upam, da nikoli ne bom imel," je dejal Zoran in že odprl vhodna vrata.
"Kako da ne?! Seveda boš imel opravka z njimi, ker boš po končanem šolanju odvetnik našega podjetja," je odločno dejala njegova mati Martina.
"Kaj?! Za to pa se lahko kar pod nosom obrišete, če mislite, da bom jaz kdaj odvetnik tega podjetja, ker se to ne more zgoditi niti pod razno," se je zasmejal Zoran in obenem videl, da gre tudi njegovemu očetu na smeh.
Narahlo je porinil Tanjo in njenega strica skozi vrata, stopil za njima ven in zaprl vrata, čeprav je slišal, kako njegova mati kriči za njim, vendar se za njene klice ni zmenil. Zažvižgal je taksiju, ki je ravno tisti trenutek pripeljal mimo. Preden je Martina prišla iz hiše, so sedli v avto in se odpeljali tako, da ni mogla storiti ničesar več, čeprav je mahala in krilila z rokami.
"Vsega sem kriv jaz. Ne bi smel priti sem," je zastokal Tanjin stric.
"Nič niste vi krivi gospod. Kriva je samo moja mama, ker je takšna kakršna pač je. Na žalost jo moramo takšno tudi sprejeti, ker se ona sama ne bo nikoli spremenila," ga je pomiril Zoran.
"Kaj pa je bilo tisto v zvezi z Ermo in Robijem?" ga je vprašala Tanja.
"Eh, nič takšnega, kar pozabi," je z nasmehom na kratko odgovoril Zoran in jo pobožal po licu.
Ni ji hotel ponavljati materinih besed, da je ne bi prizadele. Da ga ne bi več spraševala, je vprašal njenega strica:
"Gospod ste že kosili?"
"Ne, nisem še kosil Zoran in nikar me ne kliči gospod. Saj bova vendar kmalu v sorodstvu in zato mi prosim reči kar stric David,"je dejal David Mančič in se kislo nasmehnil.
"No dobro, stric David, tudi v imenu tega vas sedaj vabim na kosilo," je smeje se dejal Zoran.