Nuša Ilovar - Potovanje v globine

Naslov sporočila: Nuša Ilovar - Potovanje v globine Čet 8 Apr 2010 - 13:11

Žalec: GLD Aletheia, 2009

Piše: Dani Bedrač

Hodim po poti
oblikovane neizrečenosti.
Nuša Ilovar: Plamtenje
(iz pričujoče zbirke)

O poeziji Nuše Ilovar (roj. 12. dec. 1969) in tudi o Nuši kot človeku sem imel
priložnost in čast pisati že večkrat. Moje prvo pisanje sega v leto 2007, ko sem v
žalski književni reviji Vpogled objavil svoje razmišljanje o Nušini tretji pesniški
zbirki Igra usod z naslovom Zanikanje usodne določenosti (Vpogled, III/5, str.
263).
Hkrati s to objavo pa se je poglabljal in poglobil tudi najin osebni odnos in/ali dialog,
ki sva ga gojila (in ga še gojiva) predvsem skozi komunikacijo v medmrežju
(blogi, messenger …). Opomba, da sem Nuši in njeni poetiki tudi osebno naklonjen,
se mi zdi v kontekstu tegale pisanja rahlo odveč, je pa ta naklonjenost
dejstvo.
Drugi zapis o Nuši (predvsem o njenih literarnih začetkih in delno tudi o gradaciji
kvalitete njenih treh zbirk …) pa je nastal namensko za njen literarni
večer, ki ga je ob spremljavi glasbene skupine Aletheia priredila lansko jesen v
dvorani krajevne skupnosti v Gotovljah pri Žalcu. Ta intervju predstavlja Nušo
in njeno delo (po moji subjektivni oceni) na dokaj ustrezen način, saj avtorica
sama govori o sebi in svoji poeziji, zato ga lahko preberete ob koncu zbirke.
Tretjič pa sem z velikim veseljem in nadvse sproščeno pisal o Nuši in njeni novi
zbirki (ki je pravkar pred vami) januarja letos med svojim popotovanjem po
Nepalu. V bistvu gre za prilogo (v obliki priporočila) k razpisni dokumentaciji
za pridobitev sredstev za tisk zbirke.
Nuša je doslej izdala tri pesniške zbirke (Klovnom življenja, samozaložba, 2001;
Slike v mislih, samozaložba, 2004; Igra usod, samozaložba, 2007). Pred izdajo
zbirke Klovnom življenja pa je izdala svoj literarni prvenec, daljše prozno delo
(roman) Strah pred samoto (samozaložba, 1999). Pravkar omenjeni prvenec pa
me osebno ni prepričal in še manj očaral – kljub temu, da romantično (zame
morda preveč patetično) zgodbo prepletajo globoke in na trenutke boleče, predvsem
pa iskrene avtobiografske izkušnje.
Roman Strah pred samoto doživljam torej le kot Nušino raziskovanje lastne naravnanosti
znotraj pisane besede in zdi se mi, da je tudi sama (po)doživela svoj
prvenec na podoben način, saj se je v nadaljevanju svojega ustvarjanja kot izjemna
avtorska osebnost v celoti posvetila poeziji.
Če se povrnem k pričujoči pesniški zbirki, bi morda lahko zapisal, da gre za pester
literarni konglomerat do sedaj najbolj izčiščenih, poglobljenih in zgoščenih ali
čustveno nabitih Nušinih pesmi. Vse kaže, da se je skozi njene prejšnje tri zbirke
izgrajevala njena pesniška beseda v formalnem in seveda tudi v vsebinskem smislu,
tako da gre v primeru pričujoče zbirke dejansko za nekakšno »potovanje v
globine«, za trip in raziskovanje tistih (globjih) plasti v sebi, ki so dosegljive samo
z nenehno (samo)analizo in seveda z dobršno mero (nujno potrebne) občutljivosti
in pronicljivosti. Sama pravi v intervjuju ob koncu knjige, da ne ve, do katere
mere bo nadaljevala v tej smeri in nadaljuje, da pa se bo skušala nadgrajevati in
odkrivati v sebi še globlje podrobnosti … Povedano nedvomno kaže, da je Nuša kot
avtorica našla svoj način pisanja, svoj kredo, ki jo sili(ta) nadaljevati v začrtani
smeri, hkrati pa najbrž tudi k nenehnemu dvigovanju kakovosti lastnega dela
– pisanja poezije.
Tudi pesmi v tej zbirki so – tako kot v prejšnjih treh – pisane v t. i. prostem,
svobodnem verzu, saj bi Nušina poetika težko dihala in (pre)živela v urejenem
ritmu, rimah … Ravno ta izrazna svoboda, ki jo omogoča prosti in (formalno)
neurejen verz, daje pesmim Nuše Ilovar prepoznaven presežek. Le v
takšni obliki se namreč lahko in lahkotno ter neobremenjeno in lucidno giblje
med takšnimi in drugačnimi (največkrat mračnejšimi, vendar nikakor zamorjenimi!)
razpoloženji, občutji in stanji; le skozi tako formo so ji v celoti dostopne
globine tistih vsebin in duševnih struktur, ki prevevajo njeno bivanje in pesnikovanje.
Med slednjima pa je v Nušinem primeru zarisan enačaj, saj so pesmi
dobesedno in v žlahtnem pomenu besede njeno življenje.
Krajši izbor Nušinih pesmi, zbranih v zbirki Potovanje v globine, smo imeli
priložnost slišati že pred izidom tele knjižice in to celo dvakrat: prvič v
dvorani krajevne skupnosti v Gotovljah septembra lani, drugič pa na Nušinem
kavarniškem večeru letos januarja v žalski kavarni Mignon. Sodeč po odzivu
občinstva nisem bil edini, ki so ga pesmi nekako prevzele, saj nehote kar »padeš
not« ... Morda tudi zato, ker Nuša več ali manj praviloma v prvih dveh ali treh
verzih skoraj vsake pesmi na kratko in v skoraj skopih (a nikoli suhoparnih),
enostavnih stavkih zariše polje dogajanja, ali celo že vzdušje posamezne pesmi.
Recimo: »Blodnjak v glavi, splošna zmeda …« (Blodnjak); »Brezsmiselni stavek,
rojena bojazen …« (Podleganje); »Silvestrovo, človeška burka …« (Pogled mavrice);
itd. Nadaljevanju posamezne pesmi in (največkrat) opisno naravnanemu
toku prvoosebnih lirskih vsebin nato ni težko slediti, saj so navedene vpeljave
kratke in jasne, prav takšni pa so tudi skoraj vsi verzi, ki sledijo in nas nemalokrat
kot slepce vodijo v tiste globine Nušinih verzifikacij (in seveda njenega srca), ki
jih želi v posamezni pesmi razkriti in (po)deliti s poslušalcem ali bralcem.
Vsebinska naravnanost Nušinih pesmi pa tudi v tej zbirki stremi (kot rečeno)
k neprekinjeni samoanalizi, k opisovanju in (po)doživljanju tistih (notranjih)
svetov, ki so bolj molovsko obarvani in se strukturirajo na občutljivi meji, kjer »neznosna
lahkost bivanja« skozi ubeseditev svojega plesa in/ali ekstaze neizbežno
trči ob opno, ki pesniški zanos upočasni, umiri, občasno celo razvrednoti … Pa
vendar tudi to opno predre in potuje dalje v notranjost, v globino in bolečino
– četudi z največkrat rahlo zamegljeno, občasno pa tudi povsem evidentno
(samo)ironijo. Lirski subjekt to počne z obilico poguma, z neomajno držo (Nuša,
cit.: »Sama sebi se včasih zdim kot buldožer …«, z zavihka njene tretje pesniške
zbirke Igra usod) in na trenutke celo s kirurško natančnostjo in svojevrstno obliko
okrutnosti, ki ne dovoljuje počitka! Na teh in takšnih poteh ga namreč ni, saj je,
kot rečeno, Nušino pesnikovanje hkrati tudi njeno resnično življenje. Ni več razlike
med tem, ki piše in tistim, kar je napisano. Poti nazaj ni. V Nušinem primeru
bo – v to sem globoko prepričan – njeno pišočo roko in pogumno srce upognila,
upočasnila in nazadnje zaustavila samo smrt.
Iz do zdaj povedanega najbrž kar samo od sebe sledi, da je Nuša kot pesnica in
hkrati raziskovalka globin svojih notranjih svetov in razmerij v njih najmočnejša v
intimistični, razpoloženjski … poeziji, kar je ugotovil že pisatelj in urednik Mare
Cestnik v odličnem uvodniku v tretjo Nušino zbirko (glej Mare Cestnik: Posebna
igra posebne usode; zbirka Igra usod, str. 5) in kar lahko samo (so)podpišem in
ponovim. Nušina govorica je torej (osebno)izpovedna lirika, porojena v usodnostni
fizični statičnosti in hkrati v neizmerno igrivi, nepopustljivi in seveda tudi
temnejši, molovsko obarvani razgibanosti in radoživosti.
Kaj naj še rečem? Ne vem. Vsekakor ne bom napletal in napletel, da so Nušine
pesmi edine zveličavne in oh in sploh …; da bi jih itak moral prebrati vsak, ki
nase nekaj da in kaj velja; da je Nuša že zdaj in na vse večne čase trdno zasidrana
na slovenskem Parnasu (morda celo na podobno neokusen način kot nekateri
njeni ostali predhodniki – pesniki …). Vse te fraze in banalnosti v Nušinem
primeru do neke mere celo držijo, vendar sem prepričan, da Nuši in nekaterim,
ki jo obdajamo, bolj pritiče kot zaključek tegale pisanja tale verz: »I hurt myself
today / to see if I still feel / I focus on the pain / the only thing that’s real …«
*(Johnny Cash: Hurt ).

Dani Bedrač

* Danes sem se prizadel / da bi videl, če še čutim. / Opazoval sem bolečino, / edino
stvar, ki je resnična … (prev. D.B.)

Video posnetek: Branje iz pesniške zbirke Potovanje v globine

ZMAZEK

Razmazan obris na steklu,
oblit s solzami dneva,
drseč po gladini minevanja.
Njegova čustva drvijo mimo.
Niti odsev ulične luči,
ki žari v vdolbine,
niti miselna trdnost
v ožinah razuma
ne zadrži njihovih sunkov.
Tihotapsko spremstvo
občutka plesnivosti
veča razmazanost obrisa
do nerazpoznavnosti potez,
spreminjajočih se v leden vetrobran.
Nemočna nedotakljivost
nekega zmazka,
brez živega jedra.