Dani Bedrač - Opus Magnum

Naslov sporočila: Dani Bedrač - Opus Magnum Čet 8 Apr 2010 - 13:03

Opus Magnum

Žalec, USA: Glasbeno literarno društvo Aletheia/www.lulu.com, 2010.

Dani Bedrač - Opus Magnum 320_8136180

Piše: Zoran Pevec

Filozof Alain Badiou piše, da je pesem dolžnost mišljenja in ob tem doda, da je matematika mišljenje, ki se takoj zapisuje kot mišljenje, medtem ko je pesem tisto mišljenje, ki ga ni mogoče misliti. Torej, poetično je tako samo v sebi, tako bistveno zase, da je tako rekoč nespametno govoriti o tem, kaj pesem je, kako tu biva, saj o vsem pove vse že sama. Pojasnjevati poezijo je torej podobno nespametno početje, kot da bi pod sliko pisali, kaj nam ta prikazuje. Pa vendar, poizkusimo (po)iskati, kaj se nahaja v zaledju Bedračeve pesniške Razstave, kaj je topos in podobje tega obširnega izbora iz njegove dosedanje poezije, tudi novejše, ki jo je poimenoval Opus Magnum.

Knjiga je razdeljena na več sklopov, pač odvisno od kod so zajete posamezne pesmi. Izbor je urejen uravnoteženo glede na vsebino, v kateri prevladuje, oziroma je izpostavljen, morda najbolj značilen del Bedračeve avtopoetike – to pa je obravnavanje marginalnih področij, včasih ironičen pristop do tem, kot so dobro in zlo, iskanje evazije, samotnega otoka v togem klišejskem okolju, ljubezen, predvsem pa kritična distanca do vseh neumnosti tega sveta. Danijev pesnik se ne predaja patetiki ali resignaciji, temveč se z očesom in peresom izrednega opazovalca zadre v sredico, v bit opisovanega in to secira s skalpelom, ki natančno zareže tako v drugega kot tudi v samega sebe. Velikokrat se pesmi nanašajo na že omenjeno dihotomijo dobro-zlo, Bog in Hudič pa sta enakovredna pola tubitnosti – brez enega ni drugega, brez obojega je svet maska, neodkritost, ki se sicer navzven kaže kot nekaj popolnega, v sebi pa je polna hlinjene ponarejenosti.

Pesmi so ritmično harmonične, med oblikovno popolno izdelanimi pa zagotovo lahko omenimo sonete, iz česar je razvidno, da pesnik ne obvlada le retorične figure, temveč tudi druge formalne zahteve poezije. Podobje prihaja v to poetiko iz biblijske retorike (Cvetna nedelja, Noe), mitologije (Ojdip) pa tudi iz Spinozovega deus sive natura (Drevo, Vesna idr.). »Na barikadah« angažirano išče svoj prav in svoje bistvo, ter si, ker verjame vase in praviloma nikoli ne izda svojega počela in smotra življenja, lahko privošči mirni spanec, kot zapiše na koncu pesmi Na straži. Zaveda se, da si vsakdo življenje »dela sam«, da ne moremo živeti le v iluziji »samo lepega«, temveč tudi v »plevelu«, ki ga prerastemo le tako, da se soočimo z resnico.

Pesnik, ki je kdaj deček in išče v sebi otroka in čudenje nad svetom ter v njem najde željo (brez nje je človek mrtev) in se vprašuje »kje je Bog in kje sem jaz« – in »če ni Boga, ali potem tudi mene ni«. Seveda v tako kontemplativnem razmišljanju ne manjka ljubezni in na drugi strani tudi premisleka o patriarhalnem svetu v triadi deklica-deček-oče ter s tem povezanim simbolnim štadijem, ko ženska izgubi svojo identiteto in prestopi iz svojega v »moški svet«. Je na tej »šahovnici sveta« vse igra in so »majhni črni ljudje« le »ubijalci zvezd« in vseh sanj in želja, pa se vprašuje pesnik v pesmi Na šahovnici norega boga.

Pesnik je »pastir«, ki želi (raz)veseliti druge, a »kaj so besede« in »kdo je on sam«. Ptice so velikokrat prispodoba za svobodo v razmerju ptica-sanje-drevo pa zagotovo pomislimo na strast do življenja, nemir v bivanju in končno na umiranje, izginjanje s sveta z »umirajočim drevesom.

Dani Bedrač, ta šaman med pesniki in pesnik Drugosti in drugačnosti »razpre jadro« poezije in »zdrsne v opoj noči«, ne boji se teme, ne boji se smrti, temveč z njo živi, je ojdipovski raziskovalec sfingine uganke, iskalec življenja, ki išče svoje sidrišče na nebu in na zemlji, v (ne)izrekljivosti poezije, v zvestobi do nietzschejanske volje do moči (»volja / onkraj morja tvojih mlačnih dihov«) in v strasti, ki je gonilo njegove življenjske poti in orfejske poetične sile.

Zbirko pesmi zaokroži pogovor z avtorjem, iz katerega izvemo nekaj dodatnih informacij o njegovi poetični drži, distanci do sveta, vplivu glasbe na njegovo poezijo in o njegovem načinu potovanja, predvsem v tako imenovano vzhodno modrost. Ta dodatna, a zanimiva opredelitev pesnika nas tako zlahka prepriča v zaključek, da imamo pred sabo izbor pesmi, ki ne samo, da v življenju »ne priznajo poraza«, temveč znajo v mišljenju in v resnici s tem svetom tudi živeti – v poeziji na apriorno poetičen način.

Za poskušino:

Razstava

Pred tabo je razkrit moj svet,
a naj te tih nasmeh ne moti!
Vedno bolj se mi dozdeva,
da sem tukaj po pomoti.

Vse podobe so celota,
zato jih ni potrebno šteti.
Moje sanje niso nekaj,
kar bi moral razumeti.

Korak nazaj na prag zavesti
je zate previsoka cena.
Brez zahvale nase jemljem
vso težo tvojega bremena.

Ni me strah, da bi zbledele
slike v zgodbi o dobroti.
Več imam od kogarkoli,
ki je srečen v svoji zmoti!

Vse, kar dajem, je svetloba,
ki se s tvojih praznih sten
vrne na slikarsko platno,
ko doseže svoj namen.