PRELESTI BELINA

PRELESTI BELINA

Bela prelest obda moje bitje
in oblaki prestrežejo
moj pogled k luni.
Dano mi občudovati zlitje
sija zvezd ter krivin oblakov,
a kaj ko spet luna za oblaki
sramežljivo vzame kritje.

Piš vetra špila simfonijo
krog in krog mojega srca,
kater' uživa kot zvonar,
ko zvonovi njega krivde zazvonijo.
O mogočni zvon, le trkaj,
a kaj ko zarad' tebe
ptice s tebe stran letijo.

Mraz prelestni vedno bolj
zmrzuje žile, vene moje.
Kmal' le zimska roža
okraševala ljubezni bo razkol,
ki med nama zeval bo.
A kaj ko poč'lo bi srce, razneslo rožo,
neb' preneslo, čutil bi prevelek bol.

Upa polne igle zimzelene smreke,
zasadite v srce, prelevite stene njega,
da zgrajen bo iz bitja upa in buma sreče.
Naj kri iz žil potokov zlije se v reke,
da zdrobilo bo nesreče skal in bolečine krik ...
A kaj ko igle gluhe so za up,
kaj njim mar moj'ga bitja so prepreke.