Moj oče

Moj oče... Na begu pred zadnjim zamahom metastaz. Zrem v odprto zemljo, kamor bo kamnosek naslonil granitni križ s citatom Tita... Boječe in bledo me zreš, ko ti nizam perlo za perlo strašljivo resnico. Rad bi, da ti lažem. A poznam Demona , ki je nadvladal tvoj obstoj. Kot nevidni potresni sunki v tvoji notranjosti iz minute v minuto krušijo podobo ogromnega močnega očeta. Mojega očeta. Moškega, ki mi ga nihče ne zamenja. Tvoje dlani so hladnejše, prazne in suhe. Niso dlani, ki bi darovale. Tvoj ego še ne zmore. Rad bi vedel za ime krivca, a ga ni. Le Matilda. Ime nje, ki ti tihoma sledi. In ko mu rečem Razsoj Bolezni, si prepričan, da se motim, moram se motiti, saj sem tvoj otrok.
Bojazen me je napadala, ko sem se v mislih kdaj zašla v strahove umiranja. A danes enostavno živim s tem. Obubožana. Po slovensko oropana dediščine. Z zevajočim ognojkom sredi srca. Oče, imam te rada.

sožalje