TA TRENUTEK

TA TRENUTEK
Ko so kmetje pospravljali zadnje žito
si odšla, brez slovesa in besed.

Verjel sem da se vrneš, kot si obljubila
tako mi je ostal le trenutek ko si izginjala v daljavi.

Čakal sem klice ali pisma kje si, kako živiš
a bila je le tišina in praznina. Ki je bolela.

Ostal je grenak spomin , kako sem te držal
za roko. Morda bi moral močneje stisniti, da bi razumela.

S časom je spomin zbledel, celo izginil
kot poletje, pomlad , jesen in zima že petindvajsetič.

Ne bi te več prepoznal , saj sva stara in zgubana
a trenutek ko sem zadnjič držal tvojo roko je mlad.