Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» Ljubezen
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 17 Nov 2018 - 20:53

» Blodnjak obupa
by Vasja Belšak - Tihi Don Pon 12 Nov 2018 - 15:10

» Poljub v slovo
by Vasja Belšak - Tihi Don Pet 9 Nov 2018 - 12:21

» Nesmrtna pesem
by Vasja Belšak - Tihi Don Pet 9 Nov 2018 - 12:12

» Pesniška zbirka v eknjigi
by Breda Krošelj Tor 6 Nov 2018 - 10:11

» Kaktusov cvet - (odlomek)
by Breda Krošelj Ned 4 Nov 2018 - 23:21

» Spev ptic v izgubljeni čas
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 27 Okt 2018 - 13:18

» JESENSKI VETRC
by marko vitas Sob 27 Okt 2018 - 6:07

» PADLI ANGELI
by marko vitas Pet 19 Okt 2018 - 18:47

» PISMO VERONIKI DESENIŠKI
by marko vitas Pet 19 Okt 2018 - 18:43

» Piši pesmi ptic
by Vasja Belšak - Tihi Don Čet 27 Sep 2018 - 20:49

» Moje steze ti ime poznajo
by Vasja Belšak - Tihi Don Čet 27 Sep 2018 - 19:26

» Sonce v očeh
by Vasja Belšak - Tihi Don Sre 26 Sep 2018 - 18:47

» Večer glasbe in poezije z Nušo Ilovar
by Nuša Ilovar Sre 26 Sep 2018 - 11:31

» 162. literarni večer »Jaz ‘mam en stari znucan koš«
by Nuša Ilovar Pon 17 Sep 2018 - 14:00

» Prgišče niča v dlaneh
by Vasja Belšak - Tihi Don Tor 11 Sep 2018 - 14:45

» zelo negotova sem
by Breda Krošelj Ned 2 Sep 2018 - 8:23

» NIMFINO OBHAJILO
by marko vitas Pet 10 Avg 2018 - 15:26

» DIAZEPAM 2
by Saša Atanasov Tor 7 Avg 2018 - 10:05

» Povabilo na kavo
by marko vitas Pon 6 Avg 2018 - 19:25

» Breda Krošelj - Poezija stolpcev
by Breda Krošelj Sob 4 Avg 2018 - 1:37

» ŽIVLJENJE (LIFE)
by Saša Atanasov Čet 5 Jul 2018 - 12:36

» VČASIH SE TI
by Breda Krošelj Tor 19 Jun 2018 - 21:15

» (Ne) premočrtno
by Breda Krošelj Tor 22 Maj 2018 - 5:07

» EVA 2
by Saša Atanasov Tor 8 Maj 2018 - 7:55

» EVA
by Saša Atanasov Sob 5 Maj 2018 - 21:07


Share | 
 

 Venec poeziji srca

Go down 
AvtorSporočilo
Vasja Belšak - Tihi Don

avatar

Male
Število prispevkov : 930
Starost : 72
Kraj : Križevci na Goričkem
Datum registracije : 05/05/2011

ObjavljaNaslov sporočila: Venec poeziji srca   Sob 10 Jan 2015 - 13:12





H. Von Karajan - Adagio de Albinoni


Venec poeziji srca

I

Hvala - ker z menoj si jadrala,
čez polje zvezd v noč praznine,
za hip izbrisala temo bolečine,
nesrečni duši spokoj pričarala!

Hvala za up, ki sva ga sanjala
za ljubko noč, ki budi spomine,
zvezdo v moji temi, ki ne mine,
tvoj poljub - dan v svet solza!

Ne vem, kako le tebi je uspelo,
prižgati v temi - iskrico luči,
ob kateri vse v meni je zapelo!

Priklicala smeh zvezd si v oči,
da srce je mrtvo znova oživelo,
razsvetlila noč poslednjih dni!


II

Razsvetlila noč poslednjih dni
tvoja je ljubezen - sreča moja,
ljubezen polna - nežnega opoja,
ki solze sreče v prsih prebudi!

Temo si srca pregnala, ki boli,
ko me je začarala lepota tvoja,
v poljub podarila - usta svoja,
vzela vero - da tu ljubezni ni!

Pridi - da ti poljubim ustnice,
ker zlo v duši več mi ne kriči
in mi utonilo je v noč - gorje!

Ob tebi mi duša umirjeno zaspi,
ker si darovala nežnost v srce,
vero srcu dala - da znova živi!


III

Vero srcu dala - da znova živi,
mi je ljubezen tvoja brez meja,
ljubezen, ki jo le poštenje da,
čustvo, ki še mrtvo dušo oživi!

Hvala za srce, ki srcu up budi,
tvoj poklon, ki izvira iz srca,
ljubezen tvojo, ki je dar neba,
misel srca, da ne živim v temi!

Vem, kdaj si se tiho zaljubila,
za objem - ki je kot val morja,
ko si srce v ljubezen mi ovila!

Pokoj sprejela je duša ranjena,
ko si mi s poljubi jo prekrila,
agonijo zla mi utopila večnega!


IV

Agonijo zla mi utopila večnega
je nežnost kože tvojega telesa,
objem - ki me popelje v nebesa,
občutek, ki me dvigne iz pekla!

Prelep občutek, ko srce spozna,
kako srce ljubezen ti pretresa,
ko poljub na dušo srečo stresa,
luč ljubezni podari - zaupanja!

Ti si luč, ki nesrečo je ubila,
dala srečo - ki je v temo ušla,
naj nikdar več se ne bi skrila!

Bogu hvala večna, da si prišla,
nežno ljubezen ljubko podarila,
trpljenje skrila in temo gorja!


V

Trpljenje skrila in temo gorja
je nežnost tvoja - nepojmljiva,
lepota, ki v poštenju se umiva,
ki ti izvira iz srca poštenega!

Ob tvojem srcu končno prepozna,
srce, da je ljubezen moja živa,
samo v srcu ranjenem se skriva,
in duša moja - da je ljubljena!

Čustva zadnja bom tebi daroval,
ker mi spet v prsih - luč gori,
z imenom tvojim - v noč zaspal!

Hvala za čustvo, ki srce zbudi,
moje srce sem ti za darilo dal,
up si povrnila, da srce ne spi!


VI

Up si povrnila, da srce ne spi,
z ljubeznijo črno noč pregnala,
zaradi tebe, ki poljub si dala,
v očeh ugaslih roža spet cveti!

Lep občutek, ko sreča se iskri,
toplota - ki v prsih je ostala!
A ljubezen, ki muza je postala,
je čar - ki povsem nas zasvoji!

Izgubilo se je - le kdo ve kam,
razočaranje, ki nam dušo umori,
v svetu nenadoma več nisem sam!

Ljubezen, ki nam v srcu zagori,
črno nesrečo poslala je drugam,
šepetala duši - da srečo obudi!


VII

Šepetala duši - da srečo obudi,
je ljubezen - ki srce jo sanja,
taki lepoti naj srce se klanja,
a vse zlo naj zlobnim prepusti!

Naj se sleherni v solzah utopi,
ki žrtve svoje - v noč izganja,
kar naj ga lastno zlo preganja,
da bo svet ljubezni brez skrbi!

Srečna duša, ki te je spoznala,
šla po poti, ki groze ne pozna,
s teboj se - v srečo popeljala!

S poljubi, ki želi jih mavrica,
telesom, ki si meni ga predala,
emocije si obudila v mraku zla!


VIII

Emocije si obudila v mraku zla,
ko sem poljub v objemu ti ujel
in v dlani sem tvoje prsi vzel!
Ljuba, zame si bila ustvarjena!

Poiskala v breznu, ki nima dna,
si zadnje upe, ki sem jih imel,
z njimi sem tvoje telo - objel,
čar ljubezni, ki mi je usojena!

Glej ljuba - zdaj nama je lepo!
Po čudežu sva v mrežo se ujela
in odšla iskat srečo - na nebo!

Ljubezen - ki naju je prevzela,
ustavila moje nenadno je slovo,
veselja luč je v srcu zagorela!


IX

Veselja luč je v srcu zagorela,
ko sva si budila zvezde v očeh,
pletla objeme - ujete v nasmeh,
nenadoma oba sreča je - objela!

Čeprav vanjo nisva več verjela,
ljubezen prebudila, ki ni greh,
čeprav sedaj nekomu zbuja smeh,
sva jo le smeje za svojo vzela!

Kako oba sva brez besed ostala,
ko sva se prvič tiho poljubila!
Se še spomniš, moja sreča mala?

Samo tako - da bova se ljubila,
bova noč norega sveta pregnala,
iz oči - temo grozno prepodila!


X

Iz oči - temo grozno prepodila
je ljubezen, ki v nebo odpelje,
in tisti poljub, prepoln želje,
ko metulje v objemu sva čutila!

Le kdo pozabi, ljuba moja mila,
tvoj objem, ki moje je veselje,
val sreče - ki naju prevzel je,
v opoj - ki sva ga oba slavila!

Ti si vse, kar sem nekoč želel,
užitek - ker ti duša je zapela,
če sem ti pesmi o ljubezni pel!

Še veš, kako si nemo zacvetela,
ko sem te v strast pozabe vzel?
Na pot pozabe si nesrečo vzela!


XI

Na pot pozabe si nesrečo vzela,
ker v tvoj objem sem bil zajet
ter v njem obstal kakor zaklet
duša vsa v ljubezni je cvetela!

Bo najina ljubezen - izzvenela
ker sva si želela - lepši svet
svet v ljubezen in poljub ujet
da bi dušo razočarano razvnela!

Naj barka najina v luč odpluje,
da si bova srečo z ustnic pila,
čustev čar iskala, kjer domuje,

A odkar nesrečo sreča je ubila,
v zvezdnatih poteh duša potuje!
Enkrat se moja noč je izgubila!


XII

Enkrat se moja noč je izgubila,
šla je tja, kjer nesreče spijo,
srce kliče - da grem v utopijo!
Čemu bi le moja ladja potonila?

Naj enkrat za malce razvedrila,
prav vsi, ki tu nam zlo delijo,
ker s tem življenje si sladijo,
doživijo sami zlo zaradi stila!

Ne bom na spisku - potopljenih,
saj bo ljubezen najina cvetela!
Nisem več - v noči izgubljenih!

Hvala za roko, ki me je objela!
Od poljubov tvojih, podarjenih
v duši mi je vesela pesem pela!


XIII

V duši mi je vesela pesem pela,
čeprav kaj malo časa je ostalo,
da bom ljubil - srce moje zalo,
ljubke dni - ki sva jih živela!

Če me bo tiha črna ptica vzela
ter odnesla na oddaljeno obalo,
se samo trpljenje - bo končalo,
ki ga je duša moja - pretrpela!

Obema drugo življenje se obeta,
takrat vso ljubezen boš dobila!
Do zadnje ure bova vanjo ujeta!

Saj veš - kaj sva si obljubila?
Nekoč nekje - znova boš objeta
iz srca, katerega si prebudila!


XIV

Iz srca, katerega si prebudila,
znova so vstala - čustva sveta!
Luč, v kateri duša se razcveta,
ponovno temo v srcu je razbila!

Objeta sva zvezdni prah lovila,
šla tiho v zvezdno nebo objeta,
da bova - v ljubezni sij ujeta,
v modri mesečini si srce umila!

Minil bo čas - te zadnje sreče,
nekje je pot, ki duša jo pozna,
ko ure čas - človeku se izteče!

Nekoč boš za menoj Domov odšla,
čakal te bom ter rekel ljubeče:
"Hvala, ker z menoj si jadrala!"


XV

Magistrale

Hvala - ker z menoj si jadrala,
razsvetlila noč poslednjih dni,
vero srcu dala - da znova živi,
agonijo zla mi utopila večnega!

Trpljenje skrila in temo gorja,
up si povrnila, da srce ne spi,
šepetala duši - da srečo obudi,
emocije si obudila v mraku zla!

Veselja luč je v srcu zagorela,
iz oči - temo grozno prepodila!
Na pot pozabe si nesrečo vzela!

Enkrat se moja noč je izgubila,
v duši mi je vesela pesem pela,
iz srca, katerega si prebudila!



Vasja Belšak


Zahvaljujem se avtorju te fotografije in tudi tistemu, ki ima do nje pravico, da je z njo pospremil na pot tudi to pesem!

http://www.blogbucket.org/how-you-should-comfort-your-wife-when-she-needs-you-badly/

Vasja Belšak

_________________
Dve stvari sta neskončni - vesolje in človeška neumnost!
No, za vesolje nisem povsem prepričan ...


Albert Einstein
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 
Venec poeziji srca
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» Čiščenje srca
» Ključ do srca
» Narazen sva utrip srca
» "Iskre"
» MEHKOBA

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske pesmi in zbirke članov - POEZIJA :: ZBIRKE ČLANOV :: Zbirka pesmi - Vasja Belšak- Tihi Don-
Pojdi na: