Slepe stene (1)

SLEPE STENE (1)


Razburjenje in hrup v glavi, ogenj v trebuhu.
Vse je eno, si je rekel, ne pozabi tega.
Vrtel se je ta film.
Le v skali, na tankem robu, v svetli, razgaljeni tišini. Le tam se je razblinil.

Le tam je izginilo vse in se je čas ustavil. Nobenega jutri in včeraj ni bilo več, ničesar. Svet bi rad samo opazoval, si je rekel, tako kot sanje. Rad bi samo bil v njem, nočem ga živeti. Tako je, kot bi dve življenji stisnil v eno. Prvo se je okoli mene ovilo z leti, drugo sem odkril v odsevu skale. Tako tuja sta si ta svetova … kot bi nič ne moglo biti bolj različno od mene samega kot jaz sam.

Sam.

Vedno smo sami, je razmišljal. Zataknjeni v svoje samote lebdimo drug ob drugem. Sami se rodimo, sami vdihnemo življenje in sami umremo. Nikogar ni, ki bi nas pospremil do vrat, ko si zjutraj nadenemo oklep dneva. Nikogar, ki bi objel otroka v nas, ko v mraku vse potihne. Razblinili bi radi to samoto in ljubimo se, da bi sebe prepoznali v drugem.

Sama spolzi solza po licu.

Že od jutra so ga objemali spomini ta zadnji dan na gori pod vrhom. Veriga nerazklenjenih želja sveta pod njim je popustila, življenje, skupaj z smrtjo, je spet postalo eno.

Tistega jutra si se uprl, je reklo nekaj v njem, ko je na vrata vaše hiše potrkala vest o njegovi smrti. Mama je jokala, ti si gledal skozi okno. Prostor med vama se je zvil in tulil, čas se je prelomil na dvoje. Najprej oče, zdaj še stric Valter, je rekla in te pogladila po laseh. Od takrat se vsak dan znova upiraš, vsak dan znova se sprašuješ. Koliko življenj? Koliko jih živi človek v enem?

Od tistega jutra je nekaj tako … tako je, kot ne bi smelo biti. Vedno se ti izmakne nekaj in vedno je videti kot po naključju. Ponavljajo se ta naključja, preveč podobna so si, da bi še lahko bila naključna. Kot bi ves čas hodil proti sebi, pa se nikdar ne bi srečal. Kot bi ves čas bežal od nečesa, pa ne bi vedel, k čemu. Vsa ta vračanja, odhodi … Skozi preklano zoro tistega dne, ko je umrl stric Valter, je nekaj vstopilo vate.

Neznosna bleščava se je odbijala od snežne površine in ga slepila. Ena - dve, je zabijal cepina  v led in mižal. Vsak gib se je zdel počasnejši kot v resnici, vsak ga je spominjal na nekaj, kar se nikdar ni zgodilo. Ena  - dve z rokama, tri - štiri z nogama in derezami. In še enkrat, proti vrhu nekam, mogoče se tam staknejo poti spet. Nekam proti soncu, nekam. Ena - dve in spet naprej, zaponke na pasu zacingljajo, ena – dve, pa še tri – štiri. Glavo dvigne, še jo vidi, tisto polico, do katere mora, preden žareča krogla ugasne za obzorjem.

Jutri bo krenil pred zoro.
Po nekaj urah bo na vrhu.

Drobec preteklosti se izmuzne skozi plasti časa v spominu. Odpre nahrbtnik in iz njega potegne staro, Valterjevo čutaro. Kateri je pravi? zasliši Valterja v sebi. Ta čas zdaj ali tisti prejšnji?Mogoče tisti, ki pride? Pred očmi jo zagleda spet, svojo prvo steno. Nekaj let pred tem je bilo, ko je stric Valter zdrsnil, padel. Ko so ostanke njegovega trupla našli pod meliščem in jih pokopali.

Jesen je bila, oktober. Stopil je iz gozda in obstal pred njo, pod steno. Sam sebe je zagledal od zgoraj, bilo je, kot bi lebdel sam nad sabo. Rdeče in rumene krošnje bukev je videl pod sabo, nazobčane vrhove smrek in sebe … Ničesar si ni želel v tistem dolgem trenutku, bil je, kot je lahko samo trenutek; odreči se mu moraš, če se ga dotakneš.

Približal se ji je, dva koraka je naredil in se ustavil. Nekaj ga je vleklo nazaj, nekaj mu je govorilo ne, pusti. A ga je nekaj vleklo tudi naprej in to drugo je bilo močnejše. Korak je še naredil, iztegnil roko in se je dotaknil, stene. Tiha je bila, mirna, mrmrajoča sama v sebi. Pekoča želja, ki ga je preganjala, da bi se vse drugače obrnilo … v nič je izpuhtela, stena ga je potegnila vase.


****

Ena dve, se vzpenja, še dva raztežaja. Tri štiri. Spremenil si se, mu je rekla ona, ko se je prvič vrnil iz Himalaje. Nič več nisi isti. Vsak dan si bolj podoben njemu.

Kaj je Valter vedel? Videl v teh stenah? Kaj je našel?  

Preveč časa je minilo, pomisli, zgrabi rob police in se potegne; pozabil sem. Le to vem, da me vsakič znova nekaj stisne. Ujetnik neke zgodbe sem postal, ki ji ne vem začetka. Zakaj pa se ti mudi na njen konec? zasliši Valterja za sabo. Zakaj misliš, da ti je življenje nekaj dolžno? Nič ti ni dolžno. Na kaj čakaš?

Na nič, pomisli, ampak na nič je tako težko čakati.
Tako težko ga je dobiti.


****

Ta ljubi nič sredi ničesar v skali, tu hočem biti, si reče, v tej polnosti praznine. V mreži, vpeti v dva klina leži, ziba se in gleda zvezde. Brez posledic in odgovorov so dnevi in noči tu, brez vprašanj in vzrokov. Ure nimajo kazalcev, le prvotni red v veliki zmesi. Iz leta v leto je postajala močnejša želja, da bi v gorah, ko bo prišel čas,  lahko ostal za vedno. Le bil bi zgoraj nad oblaki in ljudmi, vsiljivost blišča, hrup doline, vse to ga je hromilo. Hočem, hočem, je odmevalo z vseh strani, ihta se je zarezovala v obraze, jih srkala vase, pačila. Hočem več in hočem še, so kričali nemi v puščavi gluhih. Preganjal ga je hrup sveta, mir je iskal, a nemir v njem je postajal vse glasnejši. Zbujal se je sredi noči, nekaj je kričalo v njem, tulilo.

Da mu bo razklalo prsi, trebuh.


****

Plazi se po tleh, desna roka je brezčutna.
Nogi se kot kosa lesa vlečeta za njim. Vsakih nekaj metrov se ustavi, za hip se mu zazdi, kot bi sebe videl nekje od zgoraj, s strani mogoče. Kot da kam odhaja, verjetno tja, kamor je odšel Peter. Predrami se, nasloni na cepin in diha, hlasta za zrakom, ne more več slediti mislim. Izgubljajo se, vse bolj so v megli, vse bolj meglene so, te misli. Nekaj časa je tako, kot ga ne bi bilo več, potem spet vidi svojo roko, ki v led koplje polico. Skupaj s svojo roko udriha, tolče … Cela večnost mine, preden mu uspe zavrtati ledni vijak in diha, diha …

Vsepovsod okoli njega tema. Noč je padla.
Včasih je treba samo naprej.

Kamniti stolp je to, ta snežni kuloar, iz katerega ne more. Vse v njem valovi in niha, vse je eno in eno vse, tega ne smeš pozabiti, si reče, to noč še posebej. Migota mu pred očmi, veter joče, rohni in tuli, povedati mu hoče nekaj. V trebuhu bele pošasti sem se znašel, pomisli, ledene iglice mu bičajo obraz, ozre se navzgor, navzdol, nikjer ničesar. Samo on in slutnja v led vkovane gore, bela tema, črno sonce. Prestavi eno roko, poskuša premakniti drugo, ne more. Svet obstane, utihne. Njegov obraz zagleda na grebenu pod vrhom, nekje od daleč se mu smehlja Peter, izginja. Oddaljuje se, v brezdanjo globino spodaj pada, a mogoče tudi ni tako, mogoče se dviguje v nebo in sploh ne pada, pomisli, tu gor je vedno vse drugače, kot se najprej zdi. Tako majhen je človek tu, en tak nič sredi ničesar. Peter hoče nekaj reči, a ne reče, le velika usta, ki vodijo v žrelo zadaj, stopijo se z glasom, ki odmeva: Jaz grem, ti pa ostani.

Svet se zavrti spet, oči, odpre jih, dvignit hoče veke, lasten pogled ga več ne uboga. Trepalnice, zlepile so se od mraza, sunek vetra ga dvigne, za hip se mu zazdi, da bo poletel, izgubil težo.

Sam. Tako prekleto sam sem, pomisli.

Isti sunek, ki ga je dvignil, ga položi nazaj v sneg.
Srce razbija. Živeti hoče, zato razbija.
Vztrajati v tem begu.


****

Nobenega brnenja v glavi več, ničesar … je umrl? Starca zagleda ... kje je že bilo to … nekje ga je že videl … Pomigne mu, sledi; vzpenjata se po ozki poti nad sotesko, po ozki poti, vklesani v skalovje, prideta do kamnite koče. Vstopita, ogenj prasketa na odprtem ognjišču, okoli ognja družina. Valter in mama sta tam, poleg njiju se usede, a zdi se, da ga ne vidita, da ga ni več, da je neviden. Na drugi strani Peter in še nekdo … je to ona, Ana? Sedijo tako v krogu in nekoga, mogoče nekaj čakajo, zrejo v plamene in molčijo. V ozadju, v temi nekje, zagleda Petra, še ravnokar je sedel med njimi. Mnogo starejši je, kot je bil pred nekaj urami, vprašal bi ga nekaj, a ne more. Nekaj se mu zatakne v grlu, nekaj mu ne da, da bi odprl usta. Tudi on molči in zre v plamene. Skloni se potem, zgrabi pest prahu in jo vrže v ogenj. Slok plamen švigne v zrak, v njem podobe in vprašanja, prastara znamenja, prividi. Mlado dekle, ki se sklanja nadenj in katere glas mu poje pesem. Vse, kar je in je bilo, kar bo in nikdar ni minilo, v zublju plamena, ki za hip vstane iz prahu in spet izgine.

****

Vsak meter prečke čez ozebnik, prek katerega se vleče, se zdi daljši od življenja. Ustavi se, se z glavo opre na cepin in diha. Hlasta za zrakom, ki ga vrtinči veter, sneži, grmi in bliska se, zunaj in znotraj, povsod, pomisli. Če kdaj pride dol s te gore, priseže si, da se nikdar več ne vrne. Srce razbija, rok ne čuti, senca so kot boben, po katerem nekdo udriha. Vseeno, zdaj je vse eno, sled strahu in strah spomina. Izkoplje poličko in se zavaruje. Vsepovsod le bela tema, sneg in led, previsni kamin ga čaka zjutraj. Uspelo mu bo, tudi tokrat mu bo uspelo, če bo preživel to noč, seveda.

Prepovedan svet je to, pomisli. Ni bi smela hodit sem gor. Zato se je zgodilo.  

Dvigne se na vse štiri, preči dvajset metrov in se spet sesede. Leteti, to bi zdaj hotel, leteti nad temi himalajskimi vrhovi v sončnem jutru. Kot je letel v sanjah tisto zadnjo noč v rdečem šotoru v trojki. Zadnjo noč pod vrhom, ko je Peter hropel, da se bo zadušil. Ko je bruhal črni žolč in rekel, da je ta gora njegova zadnja. Tako čudne so včasih sanje tu zgoraj, tiste so bile še posebej čudne. Padal je potem, nič več letel, dolgo je drsel, potem padal. Ko se je ozrl gor, je na robu, s katerega je zdrsnil Peter, zagledal sebe, kako se smeje. Prebudil se je in Petru hotel povedati o tem, a si je premislil. Preveč grozljive so bile tiste sanje, pa tudi Peter se je tisto jutro, tam pod vrhom, tako zlovešče se je smejal.  Saj veš, je rekel, ko sta sedela pred šotorom in je nad njima zagrmelo, saj veš, kaj to pomeni, če se jaz na tej višini smejem.  

Ni vedel.
Takrat ni vedel. Zdaj ve.

Nekaj v njem začne ponavljati besede. Čuti, kako se ustnice, kako se jezik premika. Prepozna jih, besede. Om mani padame hum, ponavlja, pozdravljen, dragulj v lotosovem cvetu. Fuega- e- sangre, sangre-a-uesu. Ne moreš, je govoril Valter, zanikati. Toploto čuti, ki se razlije po telesu, zaledenela kri spet steče po žilah. Roko čuti, ki se premakne, roko ki hoče premakniti prste. Najbrž so pomrznili, pomisli, najbrž bom ostal brez prstov. Ena roka seže k drugi, ena z druge potegne rokavico. Dvigne jih, veke, pogledal bi jo rad, to svojo roko, a je ne vidi. Zunaj, vsepovsod le trda, bela tema, tuljenje vetra.

Noči so vse enake, si reče, le jutra so različna.

(NADALJEVANJE SLEDI)