VETRNI VIHAR
Naj hladen dež hladi moje vročično
srce,
ki segreto od bolečine trpi,
joče kot ptica, ki ne vzleti,
le nemo, negotovo vate zre.
Sedaj spet ti mu postiljaš z listi
mehkobe,
s poljubi, ki imajo okus po novi
ljubezni.
Prosim, odreši me te bolezni,
te samote, bolečine...
Kot veter mi žile zvijaš,
ki divje pregiba veje,
v besu sovraštvo seje ...
sonce posveti, ki tako mi prijaš.
Prestrašeno čakam na razplet
oblakov,
naj dajo dež, da me zmoči,
da solze skrile v kapljah, srce,
zdaj se zjoči,
naredi po lužah nešteto korakov...
Prestrašeno čakam na razgrnitev
oblakov,
naj spustijo žarek, da me posuši,
srce, glej mokroto, ki se izsuši
in oprano hodi brez žalosti
korakov.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
