ZAMAN TRKAŠ
zaman trkaš
njena vrata neizprosno molčijo
brez krika
brez besede
brez diha
ko izvirne grehe nosiš
v levem srajčnem žepu
samemu sebi ne priznaš
da jih komaj prenašaš
kesanje kljuva po zobeh
črke zlagajo zloge in besede
in ti jih kot kamenčke
mečejo v glavo
vihar spominov ti gasi
vsako vzcvetelo zrno
svetlobe na vzbrstelih
baklah jutra
koščki potrpljenja
se pogrezajo
v želatinasto kašo
tvoje nestrpnosti
in kot neko prekletstvo
tavajo po tebi
od sna do sna
od dna do dna
zaman trkaš