Potovanje male zelenčice

Potovanje male zelenčice

Hladno vendar sončno sobotno jutro. V nasadu oljk završi, saj se obeta bira dozorelih sadežev, plod pridnih in srčnih ljudi. Številni birači se dovažamo z avtomobili, ki motijo prebujajočo se naravo, vendar drugače skorajda ne gre. Pozdravno šilce, da se ogrejemo, nalezljiv smeh gospodarja ter gospodarice in podamo se v oljčni nasad, kjer lahko slišiš šepetanje prestrašenih zelenih malčic. Velike zelene mreže so že pripravljene, da sprejmejo in ublažijo padce zrelih plodov. Še zadnji napotki, kam naj nas prvo vodi pot, katere zelenčice nas najbolj nestrpno čakajo, naj naše noge ne bodo pretežke in čevlji pregrobi, da ne bodo revice zajokale.

Gospodarica nas vljudno opozori, da bomo pred odhodom, hoteli ali ne, podvrženi strogemu pregledu in naj ne mislimo, da bomo kaj zelenega zlata odtihotapili s seboj. Nekaj minut in že smo zbrani okoli polnih dreves, spoznavanje steče, saj smo se zbrali z vseh vetrov. Najprej so roke še malo okorne in oči iščejo sadeže. Toda sonce vedno bolj greje, delovna vnema je čedalje večja, zrak nabit z dobro voljo in smehom.

Glej ga gospodarja, jezi se, ker nas je preveč okoli ene oljke: "Samo trije na oljko, ja vas je pa kar pet!" Seveda je treba ubogat, razporedimo se "samo trije na oljko", vendar ne za dolgo. Vleče nas skupaj, saj se imamo fajn.

Neizmerno uživam, zelene in črne malčice se ponujajo in roke nezavedno segajo po njih. Pljuča so polna svežega in poživljajočega zraka, narava nas je sprejela v svoje obličje. Za trenutek me prešine, tukaj bi lahko živela. Sonce je res življenje.

Ura tiktaka in nič ne čaka, zato privoščimo svojim želodčkom in brbončicam veliko užitka in našim nogam nekaj počitka. Ugotovim, da smo zbrani zelo različni ljudje, vsak s svojo zgodbo in željami, ampak družijo pa nas zelene malčice. Nekaterim gredo le v slast, drugim paše vonj njihovega olja, nekateri uživajo že, ko jih opazujejo v zorenju.

Dan se prevesi v popoldan, brenči, kot v čebelnjaku, trudimo se obrati čim več, preden se zmrači. Gospodarica že razmišlja, kako bi nas razveselila z bogato večerjo in ugotovim, da bo likof taprav, saj si izbere tapravega pomočnika. Ta ji sicer za kratek čas uide, ko prifrči nad našimi glavami. Na srečo so zelenčice že obrane, drugače bi od strahu same popadale.

Zadnje drevo obiramo kar brez mreže in z rokami, kot bi hoteli biti s poslednjimi zelenčicami kar najbolj nežni.

Mraz in noč nas priganjata, zapustimo gola drevesa, ki se pripravljajo k počitku.

V hangarju (garaža za avijone, je rekla ena izmed simpatičnih deklet) že diši in miza se šibi pod dobrotami in vabečo kapljico. Gospodar in gospodarica sta utrujena, vendar videti zelo zadovoljna. Utrujeni smo tudi mi, vendar veseli, da je tako. Kljub mrazu zdržimo še kar nekaj časa, saj si imamo veliko povedati. Teme so neizčrpne, hrana, pijača, politika, otroci, ljubezen taka in drugačna. Smeha je polno in želja, da se spet vidimo.

Med vožnjo proti domu me zebe, ampak pri srcu je toplo. Od prijateljstva, malo od orehovca pa morda še od česa.

Čas je za spanje, treba se je preobleč in glej jo zeleno malčico! Ušla je budnemu očesu gospodarice in se ustavila, kot bi rekla stara mama, v mojih.... Saj ni važno kje.

Z velikim veseljem ob letu osorej!