Čas
rase
mimo nas.
Vedno vase.
Spreminja svoj stas
kot luna , ki pase
ozvezdja nočne jase.
Skozi njen zaripli obraz
še danes občutim rjast mraz,
ki objeda rodovitne klase.
Krokarji teme mi utišajo glas
pod lučjo neba, ki misli posrebri v plaz.
Plevel navad se v krošnjah dni kot mrak razpase.
S slepo pego oči iščem pot v sočasje.
Vonji vrlin mi uhajajo iz vaz,
kamor polagam želje za okras.
S privzdignjenih nebesnih teras
krogla skrivnosti zre vame,
ko drsi čez vseglasje.
Luna je brezčasje.
Smo kot rujast kras,
ko vsak zase
v isto gaz
tkemo
čas.
Ida Semenič- adisa
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
