UGAŠANJE

bila sva tam tesno objeta razburkana
jaz in morje tam kjer se končajo besede
ker niso več potrebne in bi bile odveč
nisem se znašel sam in pretresen
na odprtem morju in ko sem odhajal
sem za sabo pustil preteklost in del sebe

potegnil sem nekaj črt po nebu in se delal
da nisem opazil osuplosti pod rdečilom
spraševal sem se če znam vzeti kar želim
ne da bi se menil pod čigavo posteljo
so bili tvoji lakasti čevlji z visoko peto

stopal sem po čarobnem pesku svojih sanj
in poslušal kako zveni pojoči pesek
lepota me preseneča in vedno zmaga
pesmi pa so le mehurčki moje duše
ki jih šepeta in zaupa krošnjam dreves

pustim zmečkane rjuhe na oltarju ljubezni
slišim zgodbo o umiranju in ugašanju zvezd
koralde so se strgale in kroglic ne najdem več
kar vem o tebi bi lahko spravil v škatlico

Jože Brenčič