Čevlji se ugrezajo v preprogo.
Previdne stopinje v mačji neslišnosti
so v dišečem oblaku, nežni lupini,
zaprte pred surovostjo
sveta razpadajočih stopnic
in razkopanih vogalov povprečnosti.
S trepetajočim pričakovanjem
te nerodno poljubim na vrat,
nadaljujem po vijugasti stezi
med dozorevajočimi češnjami.
Tam čez vzvalovi življenje
med torkom, četrtkom in petkom.
Uglaševanje je težavno,
prsti so togi in okorni,
lok ne izvabi pravega zvena s strun.
Nekdo joče pri kandelabru.
Kako naprej?
Poti so dolge, križišča hrepeneča,
stopiš k nekomu pod streho,
se umakneš pred jesenskim dežjem,
in mu ponudiš svoje mrzle dlani.
Kje vzeti obzirne besede,
ki bi povedale vse in ne bi prizadele?
Ni jih, le v ozeblih vejah šušti veter.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
