OB SOTOČJU

Daleč vodijo neskončne ceste,
razprostrta so svobodna krila,
nad mestom se razteza topla noč,
luči vseh barv krasijo mostove.
Povezuje naju ista misel,
ko pripoveduješ o skrivnih stezah,
o belih cvetovih hibiskusa
na promenadah posejani.
Objeta in očarana čutiva enak utrip,
varovana z obzidjem trdnjave,
premagava utesnjenost omejujočega.
Spontana sva na teh krilih,
odkrivava nov svet
brez utesnjujoče konvencionalnosti.
Jesenskih listov zima ne skrbi,
ko šepetajo v pišu južnega vetra,
ne meneč se za Otomanske zapovedi.
Ne moreva brez cvetočih rož,
in svetlega sončnega žarka v duši,
rubinaste svile pod mojimi prsti,
ki nestrpno blodijo:
kot v sanjah, dišiš po pomladnem cvetju.
Pomagaš mi sneti okove nesvobode,
glas ti drhti od vznemirjenja,
telo čuti, se samodejno premika
po nareku trenutnega vzgiba.
Mlada kri vzpodbuja utrip srca,
za nekaj neskončnega in trajnega.
Nočem izgubljenih iluzij v kaosu,
lažnih odsevih vsakdana.
Srečni ljudje bodo objeli ves svet.

Jože Brenčič