Topel veter veje nad strehami,
obličje meseca je izgubilo izraz,
molče gleda skozi okno,
mrak se plazi čez srebrne strehe,
korak stenske ure reže tišino,
kot srce v prsih poganja kri
v sence, kjer je ostra misel,
da bi raztreščil glavo ob zidu.
Kako izklopiti misel
in se skriti za pekočimi lupinami?
Okna so temna in molčijo,
iz oči gleda grafitno temna noč.
Veter ve za vse poti,
za odpadle zardele liste -
štejejo tvoje korake.
Srečuješ, srečuješ se z zvezdami,
luna ni samo okrogla plošča,
veš: to je matematika, ne poezija.
Kako boš dala ime novi zvezdi?
Vega, alfa zvezda iz ozvezdja Lire.
Zakotališ črno kocko z belimi pikami,
premikaš figure po barvnih poljih,
pričakuješ, da se ne zmrači čelo.
Rezilo negotovosti je nabrušeno,
v jarku se izgubilja upanje,
razprostrta krila rišejo senco na obraz,
v okno sili žalostno sobotno popoldne,
v okno sili žalosten sobotni večer,
stenice tesnobe izsiljujejo odločitve.
Dihati samo zase je nesmisel –
vdihniti za nikogar, izdihniti za nikogar.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
