MOLČIM

Korenine so razrahljane
in ne zagotavljajo stabilnosti,
razum se lahko dotakne vsake stvari,
lahko se zmoti kot otrok.

Greš mimo nerazsvetljenih oltarjev,
ni sveč in prah prekriva obraze,
ki zijajo kot grozljive nakaze
in prašni delci lebdijo med nama.

Ob viziji oči nič ne vidijo,
sence so ohranjene na tlaku,
kip z rahlo razprtimi ustnicami
je kot podoba angela.

Leže strmiš v fototapeto zimske idile,
berač z brezzobimi usti te vznemirja,
sonce misli čisto drugače
in moti te, kar te je sicer vznemirjalo.

Vroča prha ni odplaknila misli,
po možganih se pasejo muhe
in nonšalantnost je zaigrana.
Nočem česa umazati z besedami.

Gledam skozi zarošena očala,
iščem zemljevid idealnosti,
dobim, ko si nečesa neham želeti,
ti pa s telesa postrgaš moje dotike.

Jože Brenčič