DOKONČNOST

Ko sem se zavedel,
je bil okus tako grenak
kot peclji bezgovih jagod,
vsi rdeči in polni tanina.
Odločitev je bila hipna,
da so utihnile vznemirjene ptice,
ločje ni več šumelo
in trstike so otrpnile do negibnosti.
Misli so se pogreznile, se izgubile
v živem blatu močvirja
in čas je spremenjen v praznem teku.
Katarakt srca je izzvenel v prazno
v slutnji groteskne dokončnosti:
cvetju ni mar sanjajočega metulja,
trepetal je s sinjimi krili le to poletje,
ni slutil, da se bo iztekel čas.

Jože Brenčič