BREZ NOT

Ko se nad vodo tiho sklanjam,
želje in strasti v solzah zaspijo,
pretvoriš v mislih se v melodijo,
na sence v mraku se naslanjam.

Deževno vreme ljubiš in meglice,
svetleče kapljice na rezkih travah,
visoko v hribih, v senci po nižavah,
ne skriješ rahle pred menoj rdečice.

Hitela proč ob vsakem si slovesu,
navade imela nisi, da bi se ozrla,
lomila veje sanjajočemu drevesu,

glodajoče dvome znova si odprla,
zvok strun še zdaj je blag ušesu,
čeprav črtovja not so se podrla.

Jože Brenčič