BESEDA

Ves teden je bila na ustnicah,
ni hotela razpeti svojih kril
iz bojazni, da ne bi tavala
in odmevala v praznem prostoru,
zaman je trepetala in povzročala
valovanje med stenami molka.

Misli so raztrgane bele gmote,
prekrivajo jasnost neba,
ob večerih ne opazim zvezd,
niti kresnic, ki svetijo na pot,
spotikam se ob skrite želje,
ker mi ne moreš dati, česar nimam.

Trpka si se zajedla v upanje,
ko sva šla po čarobnem gozdu
in mah je poljubljal debla dreves,
ki so obstajala samo zaradi naju.
Vedel sem, da bo gozd ostal,
le midva bova molče izginila.

Začutil sem ponošene čevlje,
ko sem slišal šum žuborenja
tvojih ustnic, ki so ostro zarezale,
povzročile razjede sanjavosti,
da si ne bi domišljal, da sva tu
kot moški in ženska nepremagljiva.

Po tem se je odlepila od ustnic,
vsa žalostna in opotekajoča
odločno zanihala, poletela zaman,
ko si je opomogla od osuplosti.
Njena spontanost oživi duha,
in ostrina je s časom otopela.

Jože Brenčič