AZIL

Iskanje in nakopičene stiske
zaradi neodgovorjenih vprašanj
o sebi, o svoji okolici, slepih ulicah,
te silijo v nenehno bežanje, v tavanje,
v paranoične misli in nezaupanje.
Hiperaktivnost te vodi v nekaj novega,
v dogajanja proč od monotonije,
dolgočasje te zasleduje vedno in povsod.
Kaj, če zmanjka zanimivih mest,
muzejev umetnosti, znamenitosti,
oseb, ki bi te vedno znova očarale?
Kam potem zbežiš?
Mogoče najdeš nekaj večnega,
se zatečeš v oazo sanjskega,
a se takoj zaveš minljivosti,
pozabiš na zdaj, z mislijo na jutri.
Solza je ostala obešena na bodeči žici,
njen izvor je iz različnih sil,
bežiš kot poštenjak pred roparjem.
Potopil sem roke v kamnite tolmune
tvojega spomina, s previdnostjo,
da ne bi opraskal tvoje duše
in se zazrl v nevarne vrtince,
kot bi bil uzurpator lepega,
tat v ponošeni oguljeni obleki.
Sonce je sijalo tako slepeče,
smehljaš se, dokler te ne zaboli.
Vstopi, vrata so na stežaj odprta.

Jože Brenčič