GOLGOTA

Klečala sem pod križem,
ne vem, kolikič že;
zrla sem v tvoje prebodeno telo,
popljuvana in zasmehovana
ptica zlomljenih kril.
Rotila sem te za ljubezen
zemeljskih staršev,
s sklenjenimi rokami moledovala
za objem, brez vonja Judeža, izdajalca.
S poslednjimi močmi
sem vlekla križ na Golgoto
in skupaj s teboj zakričala:
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Tišina je bila mrtvo tiha,
kot tvoj zadnji vzdihljaj,
kot moje umirajoče srce.
Le kri, polzeča iz tvojih ran
je kapljala v posodo mojih solz.

Storila se je noč.
Stresla se je zemlja,
iz gore žalosti so se trgale skale,
vihar je ruval korenine zla
iz krvavečega telesa.
Tedaj se je razprlo nebo,
v slepeči svetlobi
so se k meni stegovale
tvoje odprte dlani
in mojo dušo je dosegel tihi glas:
»Glej, moja ljubljena hči,
na svoje dlani sem izpisal tvoje ime.«

Oprijela sem se tvoje besede,
zaprtih oči,
da bi ne videla globine,
sem skočila v prepad neznanega.
Tam si me čakal;
z odprtim padalom si me prestregel
in angeli v bleščečih oblačilih
so plesali ples radosti,
ko si me nežno potisnil
skozi ozka vrata,
onkraj katerih se je vila davno izgubljena
pot do srca.

Moj oče, moja mati si bil,
ko sem ruvala plevel na zaraščeni stezi,
moje ustnice si močil z vodo,
ko je teža križa telo potiskala k tlom;
z rokami bratov in sester
si me držal za roko,
ko so klecale noge,
utrujene od hoje v klanec brez konca.
V tvojem naročju si je odpočila moja duša.
Blagoslovil si moje zaupanje,
nič drugega nisi pričakoval od mene.
Nisem se nadejala spremenjenja,
ko sem posejala gorčično zrno
na oltar zavedanja..
A glej,
vzklilo je,
globoko v trdno skalo je pognalo korenine,
in na vejah, razpredenih v nebo,
se sleherni dan rojevajo novi cvetovi,
večni oznanjevalci tvoje Ljubezni.