Najina igra

Najina igra

Igraš se spet, in spet in spet!
Kot da šahovnica je tebi svet!
Igraš se spet in spet!

Sediva vsak na svojem stolu, gola,
pred nama šahovnica, na njej figure,
vsak na svoji strani obračava peščene ure!

Zakričiš mi v uho „Čas je da se poigrava!“
Zgrabiš me za ušesa, potegneš v svoj svet,
hladen,
leden,
preklet!

Kot kmeta me požreš kraljica,
povej mi, kje tu je pravica?

Črna!
Bela!
Spet požirek krvi boš vzela,
pustila me na tleh kot smet,
da bled bom spet,
in preklet!

Nekoč pa kmet se bo uprl!
Svetlobo na koncu tunela bo uzrl,
dvignil roke in te preklel,
nazaj svobodo si bo vzel!

Ne pozabi kraljica, prav lahko se zgodi,
da mali kmet do konca šahovnice pohiti,
se zavedaš kaj potem sledi?

Verjetno ne in pomembno ni,
pomembne so le tvoje skrbi,
le igrati si želiš,
ko naveličaš se, spet zbežiš!

Sediva vsak na svojem stolu, gola,
pred nama šahovnica, na njej figure,
vsak na svoji strani obračava peščene ure!

Prav pa se igrajva!