Bolečina bližine

Danes je vse prazno in vse tiho;
danes je velik prostor med nama ...

in tako je bilo že včeraj
in tako je bilo že dan pred tem ...

razmišljava o bližini, ki jo čutiva,
ko sva vsaksebi
in se je nikoli ne zaveva dovolj dobro,
ko sva spet skupaj

dovolj je le, da odidem,
pa se ti s tem na novo približam;
tega nikakor ne zmorem doumeti;
če se še tako trudim, pa ni kaj razumeti

ne vem, zato pustiva vse misli razumu,
ko sva vsaksebi;
dopustiva si le občutiti, zaznati in samo prisluhniti,
ko sva si blizu

ti me včasih ne razumeš,
ko ti nekaj povem;
potem pomisliš da me,
a mene tam več ni,
ko se tega zavem ...

ti mi govoriš besede
vpisane v kamen in vgreznjene v tla,
potem pa jutri rečeš
da te zadnjič nisem slišal

včasih molčiš;
takrat že dan prej slutim
da te bom naslednji dan razumel

bolj se trudiva drug drugega zaznati
bolj delava preveč stvari hkrati;
bolj toneva vsak v svoje izmišljene sanje
bolj se nama izmika resnično spoznanje

boš videla :
jutri včerajšnja tema ne bo več do konca zastrla noči;
jutri bo današnje sonce manj slepelo oči;
jutri bo zadnji vihar le še svež veter ostal;
jutri bo včerajšnji dan čisto mehek postal

tako težko se nama je poslušati
in drug drugemu tiho priznati,
da bo potrebno malo dajati, malo jemati;
šele potem bo možno obema v skupni bližini obstati ...