Midva

podobna so najina hrepenenja,
porajajo se nama vedno ista hotenja,
skozi moje okno vidim iste zvezde,
skozi tvoje okno vidiš iste gore;
vidiva vse enako skozi to najino okno ...

na najinem pragu pa sedi en sam metulj;
le en zamah njegovih kril
je dovolj
in včasih preveč,
da se utrne zvezda z neba,
da se razbesni nevihta nad gorami,
da se lahko tisti hip potopi ladja sredi oceana ...

a naj še tako maha s krili;
vse skupaj ni zadosti
da bi pozabila na nasmeh
ko se zbudiva;
da bi pozabila na poljub
preden odhitiva;
da bi se vsaj bežno ne dotaknila
se drug na drugega naslonila ter se objela
preden se posloviva ...

midva, ki se včasih tudi česa bojiva,
sva pač takšna, da se vedno znova skozi življenje loviva;
midva, res nočeva, da se še kdaj izgubiva ...

midva, ki živiva ...