Žeja

V soncu peklenskem, leto za letom, ostajala mi je le še žeja,
čas pa je tekel in slepa predanost usodi ; a nekje bila je le meja ...
Vsepovsod so visele le še pajčevine in vsenaokrog je ležal le še prah,
a moje bose noge so želele med prsti spet občutiti gozdni mah ...

Kdaj in kako sem pritaval do bistre in hladne reke neznane
in se zazrl proti prodnatem dnu v globoke barvite tokove ;
tega več ne vem ...
kar naenkrat sem se znašel na bregu meni nekam domačem
in sem spustil eno samo travno bilko v njen tok in valove ;
nisem niti pomislil če smem ...

Sem čisto pozabil, ko sem sam tam sedel, da z njenim tokom teče tudi čas ;
sem se zavedel, da zelo dolgo sem čakal, da me pokliče njen glas ;
takrat sem zelo hitro spoznal, da srce nekaj hoče ;
takrat je vse v meni zavpilo, da se se od tu vrniti več noče ...

Kako sem ves omamljen pritaval nazaj do razpokanih in razgretih zidov
in videl naenkrat v celoti vso svojo preteklost in prihodnost ;
to jasno še vem ...
Takoj sem se zavedel, da odhajam, da sem že vstopil v dan nov ,
da sem že dolgo tega bil zunaj na cesti in čakal da stopim čez most ;
niti v sanjah nisem več dvomil, saj sem tedaj že zagotovo vedel da grem ...

Sedaj se lovita tvoj tok in moj korak ;
tu in tam si zašepetava : daj malo postoj ...

Diham s teboj in ti jokaš z menoj ;
si bova na tisti dan rekla : končno bova skupaj nocoj ...