Kopalci so zbežali z obale,
le midva sva še vedno stala v vodi,
kljub divjemu vetru in valovom,
z bolečimi dežnimi kapljami na koži.
Dolgi lasje so ti valovali v vetru
in toplo morje te je ljubkovalo,
se ti ovijalo okrog vitkih nog
kot moje misli v tem trenutku.
Ob zavijanju vetra te nisem slišal,
bliskalo je in grmelo, preglasilo besede,
ki so se izgubljale v pljuskih morja,
ti so jih pa odnašali s sabo v globino.
Rožnata očala so se polomila,
zaman se trudiš, lepilo ne zlepi,
valovi so vse glasnejši in bučijo:
česar nimaš, ne moreš izgubiti.
Toplo sonce ni posušilo bučanja
močno zasidranega v spominu
daleč od morja, vetra, ki kuštra lase,
danes dežne kaplje še vedno skelijo.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
