Kdor drugemu jamo koplje...

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade

/ nadaljevanje Tihe vode /

Toni, ki ga je siva miška iz njegovega razreda, Ivi, tako presenetila in ponižala ob zadnjem srečanju, pa vendar po svoje osrečila, je zaman gledal po ulici gor in dol, nje ni bilo nikjer… bil je obupan. 'Morda pa stanuje v kateri od bližnjih hiš' je pomislil. Zaželel si je, da bi šel od hiše do hiše in jo iskal.
'Kaj pa če je poročena in ima drugi priimek', je bil že ves nesrečen. Sicer pa se ni mogel spomniti niti njenega priimka, verjetno ga ni niti nikoli vedel…

»O Toni, kaj je pa s tabo, saj si ves bled in treseš se kot šiba na vodi? Lase imaš vse mokre« so ga čudno gledale nekam dol, v mednožje, tri njegove »bivše« prijateljice Tara, Zina in Urša.
Le kaj ga tako gledajo in se ironično smehljajo. 'O moj bog? Se je spomnil in že drugič v enem dnevu zardel. V obraz je postal škrlatno rdeč. Njegov junak je popolnoma nejunaško visel iz odprtine v njegovih hlačah. V nerodnosti se je obrnil stran in si hitro spravil svoje premoženje, kamor spada.
»Ah, ne vem,« je zajecljal, »najbrž se me loteva kakšna gripa. Ni mi dobro. Grem domov v posteljo.« pobegnil je, kolikor so ga nosile noge.
V hipu je zasovražil Ivi in ji prisegel kruto maščevanje. Ni še vedel kako in kdaj, a našel jo bo in tedaj bo videla ta tiha voda, kaj zna frajer kot je on. In sošolke, prijateljice morajo priti in videti svojega junaka v akciji.
'Bo že videla,' se je pridušal sam pri sebi.
Naslednji dan je povabil nekaj sošolk, onih njegovih »bivših« na kapučino.
Klepetali so o starih časih in opravljali sošolce in sošolke, one iz obrobja razreda, sive miške, štreberice in ostalo podobno drobno divjad…
»Kaj pa ona, kako ji je že bilo ime. Stalno je čepela v knjigah, no ona iz prve klopi, aha se že spomnim, menda ji je bilo ime Ina, Iva, no ja ne vem?« se je delal nevednega.
»A misliš Ivi? Ona je študirala, a ne vprašaj me kaj. Pojma nimam. Vem, da je diplomirala. Bila je poročena.«
»Bila?« se je začudil.
»Ja, pa se je ločila, ker jo je mož zapostavljal in zafrkaval, ker je bila tako plašna. Ni več zdržala njegovih izletov izven zakona s celim kupom znank in neznank.« je povedala Taja. Ostale so le prikimavale.
»Ja, take prasce je treba kaznovat!« so v en glas zatrjevale vse v en glas.
»Odrezala bi mu vse njegovo premoženje, potem bi pa videl 'boga svoga'« se je pridušala Zina.
»To je edino, kar prešuštnik in veliki osvajalec zasluži,« ji je pritrdila Urša. Špela in Olga sta le nemo prikimavali, saj je bil spomin na tipa še živ, ker sta obe bili z njim in ju je pustil, ko se je zasitil njunih teles in izlivov ljubezni.
»Kako se pa piše in kje živi zdaj?« je bil radoveden.
Olga je rekla: »Imam njeno telefonsko pa jo pokliči, če te zanima.« Dala mu je listek s številko in bila srečna, da se je znebila zadnjega spomina na tipa, ki ji je uničil dobršen del življenja.
Toni je hitro plačal zapitek, se opravičil, da ima nujen sestanek in odhitel domov.
Natočil si je dobro merico vodke in sedel v svoj priljubljeni naslonjač. Počasi je srkal pijačo in tuhtal, kako bi se maščeval. Tedaj se je spomnil savne v bližini. Povabi jo tja, jo razgali in pusti nago pred vso moško in žensko srenjo v savni…Ne, ne bo šlo. Saj se sramežljiva kot je, ne bo hotela sleči. Morda pa jo počasi prepriča in dobiti mora upravljalca savne in ga podkupiti, da bosta nekaj časa sama. Potem pa lahko spusti noter sošolce in sošolke. Da, še vedno si jo je želel vsaj enkrat pošteno nasaditi na svojem korenčku, mrho pokvarjeno, 'bo že videla' je tuhtal pri sebi.
Natočil si je že tretji krepki odmerek vodke in segel po telefonu.
»Ivi, srečen sem, da sem te našel. Ne odloži telefona, prosim. Rad bi se ti opravičil za zadnjič. Ni bilo namerno. Še nikoli nisem doživel česa takega. Osrečila si me kot še nobena pred tabo. Prosim, rad bi se našel s teboj. Se dobiva na kavi. Daj no, prosim.« Ker je spil že krepko dozo vodke, ni vedel da je na drugi strani tišina.
Ivi se je smehljala sama pri sebi: 'Padel je v past, ki so mu jo nastavile vse njegove bivše in ona pa druge sive miške, piflarji in zavidljivi sošolci iz razreda. Saj je bil že skoraj z vsemi in jih po enem ali dveh seksih, bolje rečeno parjenjih pustil.'
Ko je končal, je tiho pristala:«Kdaj in kje?«
»V kafiču pred savno, tu v naši soseščini. Jutri ob pol osmih zvečer. Prav?«
»Prav, pridem« je kar nekam prehitro pristala. A Toni, v svojem navdušenju tega ni opazil. Skoraj naenkrat sta odložila slušalki.
In potem je začela klicati svoje sošolce in sošolke in jim povedala, da je njihov načrt uspel. 'Maščevanje je sladko' je pomislila. Poklicala je svojega upravljalca savne, kajti ona je bila lastnica in mu tiho dala navodila.

Tomi je hitel v savno in ni opazil, kako hitro je upravljalec savne pristal na njegovo prošnjo. Dal mu je stotaka in pomislil, da bi bilo vredno vse še veliko več, a na srečo, je bilo dovolj že sto evrov. Potem je začel vabiti po spisku vse, ki jih je že prej obvestila Ivi. Prišli bodo uro kasneje kot on in Ivi. Ostala bo z razkrečenimi nogami na tleh savne… 'Maščevanje je sladko' je pomislil in še užival bom prej…

Naslednji dan je prišel v savno že malo pred dogovorjenim časom. Ivi je že bila tam. Tokrat v oprijeti mini oblekici z precejšnjim dekoltejem. 'Prava lepotica, zlata ribica, levinja' je pomislil. Pogledala ga je s svojimi skrivnostnimi očmi in hitro povesila pogled, da ne bi kje opazil triumfa v njenih očeh.
»Bova kaj spila. Rezerviral sem savno samo za naju. Lahko bova malo poklepetala o dobrih, starih časih. Si za?«
Prikimala je in odšla sta proti savni. Spotoma sta vzela pijačo. Koktail po njeni želji. Ni opazil, da je natakar, v njegovega, zdrobil malo modro tabletko. Že sta bila v savni.
Želel si jo je in ko ga je pogledala v oči, je pozabil na vse. Ni vedel, kdaj ga je slekla. Čutil je njene roke, ustnice, jezik na svojem heroju. Pustil je, da ga je vodila po savni do malo privzdignjenega dela z bazenom. Oh, kakšen blažen občutek, mora ji ga dati, mora, saj je tako vroč, ne more več. V nežno osvetljenem prostoru je zasvetil reflektor, en, dva, trije, iz vseh strani. Zaslišal je ploskanje. Odprl je oči in v svojo največjo grozo opazil prav vse sošolke in sošolce. Smejali so se kot obsedeni. Ona, Ivi pa je stala poleg njega in kazala nanj, kot na svojo največjo stvaritev. Saj je pa tudi bila, zaradi viagre mu junak ni hotel splahneti. Stal je v vsej svoji veličini in zahteval izpolnitev. Iz vseh strani so stali njemu dobro znani obrazi, sošolci, on pa ni našel oblačil. Zaman je skrival svoje veliko premoženje. Bilo je večje od rok in jecljal je: »Kaakkko, kakakakkkoo?«
Z nasmehom mu je povedala: »Sem lastnica savne. Morda ti pomaga hladna voda v bazenu. Jih prepoznaš, tu so vse tvoje žrtve. Dvomim, da ti bo katera pomagala.«
Obrnila se je in pomignila sošolcem in sošolkam. Tiho so zapustili savno.
Na drugi strani bazena je videl kupček svojih oblačil in napis na steni:

»Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.«

V tihi grozi je v hladni vodi spustil svojega junaka in se oblekel. Pred savno ga je čakal »špalir« do izhoda. Nikoli ne bo pozabil režečih obrazov, spačenih v sarkastičnem smehu.
Ob izhodu pa ona, Ivi: »Hvala za obisk. Pa še kaj pridite.«
Brez besed je odhitel ven in vse bolj verjel, da pregovori niso prazne marnje…

Lučka