Tiha voda

Tiha voda bregove dere

Nikoli ni verjel v stare pregovore. Zdeli so se mu skrajno nori, naravnost naivno butasti. Potem pa je nekega dne srečal svojo nekdanjo sošolko, ki se jo je komaj spomnil. Še vedno je bila majhna, drobna siva miška zavita v oblačila tako, da ji je ven kukal le drobni nosek. Pomislil je: 'le zakaj se skriva za vsemi temi oblačili, nosek ima prav lep'. Prijelo ga je, da bi se malo ponorčeval iz nje. Nič hudega, tako malo, nedolžno. Sigurno nima nikogar, ki bi bil nežen z njo…
V hipu se je odločil: » Te lahko povabim na kavo ali sok v imenu starega poznanstva. Dolgo se nisva videla.« Pogledal jo je s svojim starim osvajalskim pogledom, po katerem je slovel v šoli. Takrat je bil najbolj željen fant in ljubimec na šoli.
Prikimala je. Pogledala ga je v oči in ugotovil je, da so naravnost magične, zelene, kačje. Skušal se je spomniti barve njenih las, a mu ni uspelo. Zavila sta proti prijetnemu lokalčku in sedla v separe za dva. Izmotala se je iz svojih oblačil in na njegovo veliko razočaranje obstala pred njim v širokih hlačah in še širši tuniki. Pogledal je okoli sebe v strahu, da je kje kakšen znanec, ki ga bo zafrkaval, češ 'ti gre pa res slabo, s kom se le družiš…Ali ne moreš dobiti nobene boljše'. Kape, ki jo je imela na glavi ni snela. Sedla sta drug nasproti drugemu. Občutil je neko čudno energijo, ki so jo oddajale njene oči. Začelo mu je gomazeti po telesu. Imel je občutek, da stoji pred njo popolnoma nag, brez vsake krpice. In kaj šele njegov junak. Stal je pokončno kot Keopsova piramida in grozil, da mu napravi luknjo v kavbojke. Zaman si je popravljal zadrgo na hlačah, ki se je odpirala od silnega pritiska. Ona ga je pa kar gledala in gledala, brez besed. V glavi mu je butalo in bobnelo. Umiram, je pomislil. Tedaj je snela kapo z glave in po telesu so se ji vsuli črni , lesketajoči lasje…Moj bog, kakšna lepotica, je pomislil pri sebi.
Še vedno je bila tiho. Prisedla se je k njemu na njegovo stran. Bilo mu je nerodno in z rokami je zakrival svoj razporek in junaka, ki kipel na svobodo. Začel je zardevati. Čuden občutek za starega osvajalca…
Tedaj je začutil nežen gib njene roke, ki je prijela njegovo in jo umaknila z vročega mesta. Še vedno ga je gledala v oči. Nežno mu je drsela po žametni napeti kožici, mu jo rahlo premikala. 'Ne, saj ni res,' je pomislil. 'Kakšna sramota, moj junak bo brizgnil kot vulkan in poplavi njo, mene in vse okoli.'
V strahu je zaprl oči. Tedaj je začuti hladen slap njenih las na svojem telesu, pri viru slasti vseh njegovih nekdanjih ljubic, deklet. A kaj takega še ni doživel. To je bila čista energija v tem drobnem, tihem bitju.
Začutil je vroče ustnice in nežen jeziček na svojem junaku. Vse je bilo v tišini. Okoli sebe ni videl ničesar več, slišal ničesar. Vedel je da mu bo vsak kip prekipelo iz kraterja njegovega vulkana.
Takrat je začutil, da ga je vzela v svoja usta in ga nežno božala z jezikom. Ni mogel več..Njegov vulkan je eksplodiral v velikem poku in ji izlil svoj nektar v usta. Še vedno miže je čuti, da ga pije in pije in liže do zadnje kapljice.

Nepremično je sedel in mižal. Bilo ga je sram pred sošolko, sivo miško razreda. Toda energija, ki jo je pretočila vanj, je bila nekaj nebeškega, nekaj česar ne bo nikdar pozabil. 'Še se morava srečati,' je pomislil. 'Peljal jo bom k sebi'.

Odprl je oči, a njegova spremljevalka je tiho , brez slovesa izginila.
Planil je na noge in stekel iz lokala. Gledal je levo, desno, a o njej ni bilo sledi.
Tedaj je doumel, da nekateri pregovori pa le nosijo resnico :

Tiha voda bregove dere…

Lučka

» Tiha misel
» TIHA SKRB
» Voda