Bela golobica ljubezni

Bela golobica ljubezni

Prileti draga moja golobica,
prinesi mi trepet trav,
ko vzletiš,
podari jih mojemu srcu,
prinesi ljubezen in mir…

Vztrepetala bo vsa pokrajina,
dolinice, gore,
morja, jezera, reke,
ki so del mene,
mojega srca…

Razgrej puščave v meni,
podari mi nektar cvetlic,
mano 'z nebes,
moje drage ples,
moja bela golobica še d'nes…

Jan je dvignil pogled s knjige pred seboj in se zasanjano ozrl proti oddaljenim hribom…bo še kdaj občutil to lepoto, ta blagoslov ljubezni, bo še kdaj vztrepetalo njegovo srce…Imel je občutek, da je vse v njem mrtvo, nikdar več ne bo ljubil…Bolezen ga je zaznamovala, pustila mu je sledi na licu, v telesu, v srcu…Še se blešči njegov pogled modrih oči, še si želi vsega, kar ohranja človeško raso, kar jo plemeniti, prinaša blaženo izpolnitev telesa in duha. Ah, mar je vsega konec, ker nisem več mlad in lep, ker mi samo sla po življenju ne dvigne junaka, …? Nikoli več ne bom okusil mehkih ženskih ustnic, nikdar več me ne bo nobena z očmi popeljala v pravljico ljubezni, nikdar, nikdar…mu je odzvanjalo v glavi…

»O čem sanjaš dragi prijatelj,« ga predrami glas stare prijateljice, ki ga vsakodnevno spodbuja preko interneta. Danes ga je ponovno obiskala.
»Poglej, kako lepa pesem. Jaz pa, saj veš, sanjam o nemogočem, o ljubezni. Poglej me. Le katera bi me marala?«
»Ah, daj no, saj te gledam in vidim pred seboj mojega dragega prijatelja, tako kot vsakič, ko te obiščem. Tista, ki te ima rada takega kot si, ni daleč. Le oči bi moral odpreti in jo sprejeti v srce. Res ni mlada lepotica, njeno telo je utrujeno, prepredeno z sledmi življenja. Lasje , nosijo sledi življenja, njena postava polnejša kot mladenk na tvojih slikah, a vendar te ima rada od srca. Rada ti bo pomagala dvigniti junaka na noge. Moraš le zapreti oči in se prepustiti njeni ljubezni, ki gleda le tvojo notranjo lepoto. Premisli malo, če želiš to ljubezen, jo boš našel…« mu je rekla.
Z zaprtimi očmi je poslušal njen glas, želel jo je vprašati, kdo je ta skrivnostna ženska, ki ga ljubi. Odprl je oči: »Kdo je…«, začudeno je gledal okoli sebe, nje ni bilo več. 'Zakaj je odšla, ne da bi mi povedala, kdo je ta skrivnostna ženska. Ah, samo razdražila me je. Jaz sem pa mislil, da je moja prijateljica.' Je razmišljal.
Kdo, le kdo bi to bila…V mislih je iskal med vsemi svojimi znankami in prijateljicami. Vse so bile sicer srednjih let, a postavne, le katera je taka kot pravi ona.
'Bi jo sploh, tako staro in zaznamovano z življenjem, lahko sprejel in imel rad, bi, ko zaprem oči, morda izgubila staro podobo in bi bila ena od mojih postavnih znank ali prijateljic?' se je nemo spraševal.
Tedaj je zagledal njo, svojo staro prijateljico, s skodelico kave zanj. Že je odprl usta, da jo vpraša, kdo je tista….a je v hipu obnemel. Ljubeč smehljaj na njenih ustih jo je pomladil, polepšal. To je vendar njegova ljuba prijateljica. Bil je slep, da ni videl. V očeh se mu je prižgal ogenj prepoznavanja. Ona, Neva, je opazila, da se je zavedel njenih čustev. Roka s skodelico se je zatresla. Skodelica ji je padla iz rok in se razbila na tisoč delcev. Prešinilo jo je, da prinašajo črepinje …ne, ne ni res…
Naslednji hip se je znašla v njegovem objemu.
»Ti moja, ti, mar je res. Oprosti, bil sem slep. Ves čas si že z mano, ves čas te imam rad. Ti, ti,..« je ponavljal.
»Mislila sem, da ne boš nikoli opazil.«
»Toda jaz ne morem, saj veš…«
»Vse je le v tvoji glavi. Pridi…«
Prijela ga je za roko in ga z vozičkom odpeljala do njegove prostorne postelje. Spretno ga je prestavila na posteljo. Počasi mu je slekla pulover, srajco mu je odpenjala gumb za gumbom, ko mu je slačila majico, je spretno odpela svojo bluzo. Pod njo ni imela ničesar. Njeni mehki grički so se dotaknili njegovih ustnic, drseli do prsi in trebuha, ko mu je spretno odprla zadrgo. Objel ga je njen poznan, prijetno dišeč vonj po parfumu. Medtem, ko ga je vohal in užival v njenih mehko valujočih prsih, mu je potegnila hlače navzdol in kmalu tudi njenih ni bilo več. Čutil je njeno mehkobo, trebušček, grmičevje nad njenim bistvom. Pod prsti je začutil, kako ji nabreka njen ščegetavček, občutil je vlago v njenem bistvu, to nebeško mano žensk. V hipu se je zavedel, da tudi njegov junak še ni mrtev. Še kako živ je vroče žarel v želji, da ji daruje svoj nektar in se združi z njo v nebeško blaženi enosti dveh ljubečih bitij. Dal ji ga je, ko se je odprla pred njim kot cvet. Nežno se je sukal v njenem bistvu, nežno hitel noter in ven in ji prinašal nektar življenja, kako nežno se je odpirala in zapirala z njim v sebi, vrtela z boki. Njen napeti trebuh se je družil z njegovim. Čutil je trepet njenega srca in začutil, da bije z njegovim v ritmu neskončne ljubezni…in tedaj je poletel proti nebu s svojo belo golobico ljubezni…postala sta eno za vedno…
Za njima se je vila sled nebeške mane, pomešana z nektarjem ljubečih src…
Še in še sta letela na krilih bele golobice in si izmenjavala svoji bistvi, ju prepletala, se dotikala drug drugega kot lačna volka, željna spoznati z dotikom vse bistvo drug drugega.
Ko sta se zjutraj zbudila, prepletena drug z drugim, je začutil, da še živi in srečno je opravil ponovno daritev svoji prijateljici v snu…
Poletela sta novi sreči naproti…

Lučka

» Bela
» Bela krizantema