KAMEN!

Na cesti, ob poti,
kotali se, leži,
umazan od praha, blata,
svetlika se na svetlobi,
nemo v temi ždi,
zrcali žarke, ki skozi krošnje padajo nanj,
čaka, da bistro oko opazi ga.

Čaka nate, čaka nanj,
čaka roko, dlan, ki pobrala ga bo s tal,
ki očistila ga bo blata, prahu,
ki ponesla ga bo k očem,
da zrcalil le zanje svetlobo, barve bo žive,
da zbudil bo misli, želje igrive.

Kamen ni srce,
zato objameš ga lahko z dlanmi,
zato lahko ga primeš, stisneš in čutiš,
kako robovi njegovi na dlaneh puščajo sledi,
zato poneseš lahko ga drugam,
zato pustiš lahko ga ležati tam,
da sam v temi ždi.

Srce ni kamen,
zato čuti vse to, kar vidijo oči,
zato misli, želje igrive, dajejo mu moč,
da bije ves sončni dan in vso temno noč.
Zato ne spreglej ga.

Poberi ga, objemi ga z dlanmi,
da čutiš ko pušča na koži ti sledi,
ponesi k očem ga,
da uzrejo svetlobo, barve žive,
da srce dobilo nove bo energije.