VseNEmirje

Spet boš »iznašla« oblake in sonce in bore
pod žgočim nebesnim svodom.
In vse glasove mesečeve sence
onkraj tega brezdanjega »vseNEmirja"
v nekem sladkem »vsemirju«.

Zdaj pa imaš v srcu požrte besede,
resignirane in temačne,
ki nikoli ne molčijo.
Zdi se, kot da se NE spreminjaš.
Kot skala kamnita, kot zemlja zaprta.

Ko se prebujaš, si zgolj bolečina,
imaš jo v krvi, »fukaš« se z njo.
Živiš nekaj davnega, divjega,
že poznanega srcu,
jeklenemu od odrekanja.

In odevajo te ječeče »sanje«,
o katerih se ti ne »sanja«,
s katere zvezde so telebnile.
Z Venere, Plutona?
Ali so se zgodile zaradi njune usodnosti ...

Bridkost te obdaja kot vesolje.
Zamolkla si, temna, baladna,
budna le v molu.
In ko se zdani,
nastopi zate tišina.