NA MOSTOVŽIH BLIŽIN

Nocoj NOČEM, da te NE pogrešam.
Je mesečina in je blizu preteklost.
Je noč samo zate.

Slišim vzdihe, zasople in bežne,
grgrajoče, vpijoče, hlastajoče,
poljubljam te v lepljive vzklike,
ljubim jih v norečo ekstazo.

Čutim medene mravljinčke v vrelih nedrih,
poželenje je mehko kot pogled tvoje duše.

Kaj misliš, preživi strast brez ljubezni?
Al pa ljubezen in v njej odsotna strast?!

Sapa vihrava za ušesi, na vratu,
poljubi neskončni se medijo z objemi trajanja.
Gledam te, slišim, te, čutim te …
Čeprav te ni tu.

Ni dotikanj dvojine
po blodečih praznih nočeh.
Čeprav prekleto bolj vražje
kot najini "jutrišnji" spomini.

Hočem te na gladini kože,
z rokami med stegni
v preostanku noči,
da dočakava jutranjo zarjo
s skominami »v« pomarančni marmeladi
in dehtečem jasminovem čaju.

Z rokami,
polzečimi po žametu kože,
te poltiho ljubim.

A vse to norost je!

Žal nisva v času za najina
poželjiva prihajanja in
plamteča ostajanja.

Ostala so nama boleča razhajanja,
kljub vsemu so ta na mostovžih bližin.